Pri hranjenju psa s surovimi mesnatimi kostmi nikoli ne moremo biti preveč previdni. Najmanj, kar lahko naredimo je, da izberemo primerne kosti in upoštevamo individualne lastnosti posameznega psa.
Surove mesnate kosti so lahko del uravnoteženih obrokov, poskrbijo za čiščenje zob po naravni poti in vzdrževanje ustne higiene, ker je žvečenje popolnoma naravna potreba psa, pa lahko poskrbijo za odlično mentalno stimulacijo. Seveda pa se lahko kosti tudi kje zataknejo, zlomijo zobe, poškodujejo dlesni in ornk zaprejo psa, zaradi česar moramo upoštevati vsaj ta “osnovna pravila”, ki jih po potrebi prilagodimo glede na individualne specifike našega psa.
1# Vedno surove in mesnate, nikoli kuhane
Kuhane kosti izgubijo elastičnost in se bistveno bolj drobijo, zaradi česar se lahko v prebavnem traktu hitro kam zapičijo. Pozabite na govejo kost iz juhe, slovensko folkloro, ki vse preveč pogosto najde mesto tudi v pasji skledi. Kosti, ki jih ponudite psu, pa ne smejo biti gole, ampak mesnate in surove.
2# Izberemo primerno velikost …
Majhnim psom manjše kosti, večjim psom večje kosti. Kost mora biti dovolj velika, da je pes ne more po nesreči pogoltniti oz. prmerne velikosti, da ji bodo kos tudi najmanjši psi.
3# … in primerno kost.
Tako kot niso vsi psi primerni za vse kosti, tudi vse kosti niso primerne za vse pse. Izogibamo se nosilnim kosti živali in golim (brez mesa) ter odžaganim kostem, saj lahko pride do poškodb dlesni in zlomov zob. Upoštevajoč vsa »pravila«, izbiramo med piščančjimi in račjimi vratovi (za manjše pse) in puranjimi vratovi, račjimi perutničkami, govejim/žrebičjim repom primerne velikosti, sapniki ali pa mesnatimi rebri (za izkušene jedce, naj jih bo več v kosu, izogibamo se posamičnim rebrom …).
4# Z uvajanjem mesnatih kosti začnemo postopoma
Po nekaterih priporočilih velja, da psa najprej uvedemo v svežo prehrano, čez cca. 10 dni začnemo z dodajanjem organov, surove mesnate kosti pa mu ponudimo čez cca. 3 tedne novega prehranjevalnega režima. Začnemo vedno z manjšo količino in manj kompleksnimi kostmi, recimo vratovi. Če ne vemo, kako se bo pes lotil glodanja, mu kost držimo, da jo gloda, a je ne more pogoltniti.
5# Ne pretiravamo s količino
Prevelika količina kosti, zlasti če jih pes ni vajen, lahko bistveno upočasni prebavo ali pa celo pripelje do zaprtja, tudi takega, ki ga lahko reši samo veterinar s klistirjem. Tega nočemo! 🙂 Priporočila o primerni količini surovih mesnatih kosti v prehrani varirajo, načeloma velja, da naj bi predstavljale 10 % dnevnega obroka ali pa jih v malo večji količini kot dodatek k obroku ponudimo 2 do 3-krat tedensko.
6# Spremljajmo iztrebek
Za šolski primer iztrebka velja kakec, ki je ravno prav kompakten in svetleč ter ne pušča sledi (se ne razmaže), ko ga poberemo, pes pa se ob opravljanju potrebe ne sme prekomerno napenjati. Izjemno suhi in prhki iztrebki, ki se v vrečki malo da ne zdrobijo v prah, so lahko odličen pokazatelj, da je mesnatih kost v pasji hrani preveč.
7# Previdno pri seniorjih
Oslabljeni zobje, upočasnjena prebava in presnova ter kateri drugi zdravstveni izzivi, ki nastopijo v jeseni pasjega življenja, lahko nedvomno vplivajo tudi na varno in brezskrbno uživanje mesnatih kosti. Pri oblikovanju obrokov moramo to nedvomno upoštevati. Kako? Samo najbolje poznate vašega psa … potrebo po žvečenju lahko zadovoljite z mehkimi žvečilkami, kot vir kalcija lahko uporabite posušene in zmlete jajčne lupine ali katere druge ustrezne dodatke.
8# Vedno pod nadzorom
Ko psu ponudite kost, ga imejte vedno pod nadzorom. Če imate doma več psov, jih hranite ločeno oz. naredite tako, da bo glodanje kosti varno za vse sodelujoče. Vsak pes je za ušesi kosmat in slastna kost lahko na preizkušnjo postavi še tako dobra prijateljstva.
9# Previdno pri “goltačih”
Nekateri psi si vzamejo čas in med glodanjem kosti padejo v nirvano, drugi bi pogoltnili kost skupaj s plastično vrečko, saj jim je grizenje španska vas. Nekateri goltači bodo sčasoma osvojili varno uživanje enostavnih kosti, drugi nikoli. Če imate doma goltača, ne morete nikoli biti preveč previdni in v skrajnih primerih poiščite ustreznejše in bolj varne alternative.
10# Upoštevajmo individualne specifike
Mogoče je to zdravstveno stanje, posebej izrazita posesivnost do hrane … ne vem. Vi ste tisti, ki najbolje poznate vašega psa. Sploh če psu ponujate kost prvič ali pa ste komaj na začetku hranjenja s surovimi kostmi, bodite še posebej pozorni. Odgovornost je izključno in samo na vas in kot sam zapisala zgoraj, nikoli ne moremo biti preveč previdni, nenazadnje pa vam nihče ne more povedati, kaj je za vašega psa najboljše.
Namen tega prispevka ni zastraševanje, ampak ozaveščanje o tem, da ni vsaka kost avtomatsko varna za psa. Nenazadnje pa lahko do težav pride tudi s čisto legitimnimi priboljški, ki jih kupim v pasji trgovini. Skratka, previdnost je mati modrosti!
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Dodaj odgovor