Na svetu obstajata dve skupini ljudi: taki, ki obožujemo pse in taki, ki ne razumejo, kako lahko nekateri tako obožujemo pse, da jim dovolimo popolnoma nepredstavljive stvari. Obrazložitve so namenjene predvsem slednjim, večina se bo verjetno zgražala, ostali pa se že razumemo, a ne? 🙂
1. Zakaj pustiš, da ti pes leži na kavču ali postelji?
Zakaj pa ne? Moj pes je negovan, krtačim ga skoraj pogosteje kot sebi umivam lase in že davno ne verjamem več v to, da se psa lahko skopa največ 2-krat letno. Moj pes je čist.
Verjemi, da pozimi ni boljšega termoforja kot kosmata kepa na kavču ali … na postelji. Ja, moj pes gre lahko tudi na posteljo in tam najraje spi tako, da ima glavo na vzglavniku. No, včasih se obrne nekoliko drugače 🙂
2. Tvoj pes je butast.
Uf, nizka!
Dajva razčistiti takoj na začetku: mene lahko šimfaš kolikor ti paše, mojega psa pa ne. Nikoli. Ker pazi to – ko užališ mojega psa, užališ tudi mene. In to zelo! Moj pes morda res ne spada med najbolj brihtne in iznajdljive, a njegova neizmerna zvestoba prekaša vse druge pomanjkljivosti, ki se meni pravzaprav zdijo zelo simpatične. Moj pes je v resnici zelo simpatičen in sploh ni butast!
Amen.
3. Zakaj pustiš, da ti pes daje “lupčke”?
Hm, ne vem, mogoče zato, ker mi je to fino? Bakterije in zoonoze so me nehale skrbeti že 20 let nazaj, poleg tega mu tudi jaz vsak dan poklonim vsaj tono lupčkov; najmanj pol tone preden grem od doma in približno enkrat toliko, ko pridem domov. No, nekaj jih še prišparam za lahko noč. Pa za dobro jutro. Kaj naj rečem, lepo je lupčkat to kosmato kepo, ker ima tako žametno dlako!
Pa to še ni vse! Moj pes lahko poliže vse ostanke sladoleda in mesne omake z mojega krožnika. A ni tako, da pomivalni stroj vse razkuži?!
4. Joj, koliko dlak imaš po stanovanju!
Glej ga zlomka, pa ravno danes sem posesala! Pod posteljo ali kavč pa prosim, sploh ne poglej. Tam je dlak za najmanj en zimski pulover 🙂
Pri nas je pač tako, da dlake frčijo po luftu in, če sem čisto iskrena, raje imam stanovanje polno dlak in super psa kot stanovanje brez dlak in – brez psa. Pasje veselje vedno odtehta vse dlake, ki se valjajo po kotih, na kavču ali pa, hja, včasih se tudi to zgodi, da katera izmed njih zaide v kavno skodelico.
Mogoče je rešitev, da poleg valjčka za dlake nabavim še tisto pasto proti kepam dlak v želodcu? Za obiske seveda, pri nas doma dlake že čisto normalno prebavljamo!
5. Zakaj toliko zapravljaš za psa? Saj je samo pes.
Samo pes?
Hm, poglej, jaz vidim zadevo v precej drugačni luči: zate je samo pes, zame enakopraven član družine. No, najbolj pomemben član v družini, najboljši prijatelj, nekdo, s katerim najraje preživljam prosti čas, nekdo, ki me je vedno vesel, ko pridem domov in ve, da se lahko 100 % vedno zanese name. Logično je, da bo zanj poskrbela po svojih najboljših močeh, tako da te lepo prosim, da se resnično ne obremenjuješ s tem, koliko zpravim za psa. Nenazadnje je to moj denar 🙂
In če te že zanima, psu privoščim boljše stvari kot sebi; zanj bio hrana, zame pa samo hrana. Kaj naj, on je bolj občutljiv, jaz pa manj!
6. A se ne bi bolj splačalo, če bi psa kar uspavali?
Ojoj, prosim, nehaj!
Tako kot sem pripravljena plačevati toplice in dom za staro mamo, teto in očeta, tako bom zadnji tolar dala za psa, če mu bo to le pomagalo. V najslabšem primeru prodam stanovanje in kupim manjše, dodaja kolegica. Brez dvoma – pes je živo bitje, ni nekaj, na kar gledaš, kar se ti stroškovno splača ali ne. In čeprav se tebi morda zdi, da so si vsi labradorci podobni, je samo en takšen, kot je moj. Če je operacija za nekaj tisoč evrov rešitev, dam. In če nimam – najdem rešitev.
Za mojega psa – vse <3
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Mojca Hribar
“Zakaj imamo ljudje, vsaj nekateri med nami, tako radi svoje pse? Zakaj sem imel jaz rad Brenina? Rad bi si domišljal – in tu moram spet zdrsniti v metaforo -, da hočejo naši psi oživiti nekaj, kar se skriva v najbolj oddaljenih kotičkih že davno pozabljenega dela naše duše. Tu prebiva naš starejši jaz – delčel nas, ki je bil tam, preden smo postali opice. To je volk, kakršni smo mi nekoč bili. Ta volk ve, da sreče ni mogoče najti v preračunavanju. On razume, da noben zares pomemben odnos ne more biti zasnovan na pogodbi. Prva je zvestoba. In to moramo spoštovati, pa naj se na nas zruši nebo! Preračunavanja in pogodbe vedno pridejo pozneje – ko se opičji del naše duše pritihotapi za volčjo.”
(Mark Rowlands : Filozof in volk)
Lena Gregorčič
O Mojca, kako lepo! Jaz sem definitivno volk <3
Mojca Hribar
Tudi jaz. Težava je, kadar srečam preveč opic.:)
p.s.: knjigo definitivno priporočam v branje vsakemu pasjeljubcu.
Lena Gregorčič
Hihi, potem sva že dve 🙂 Knjiga je že na spisku!