Matic Kebler je izredno zanimiv človek: od vedno si je želel postati veterinar, tekom študija pa ga je prevzela strast do alternative, natančneje do tradicionalne kitajske veterinarske medicine (TKVM) in akupunkture. Pred kratkim je postal certificiran veterinar akupunkturist (CVA), podal pa se je že na magistrski študij TKVM. Izobraževanja opravlja na priznanem floridskem CHI inštitutu.
Njegova ljubezen do vzhodne medicine res močna, potrjuje tudi dejstvo, da je od l. 2015 predstavnik Slovenije pri Svetovni organizaciji tradicionalne kitajske veterinarske medicine (WATCVM), saj so njegovi predavatelji hitro zaznali njegovo proaktivnost na tem področju.
Njegovo načelo je zelo preprosto: vedno razmišlja, zakaj bi morali uporabljati toliko kemije, če lahko nekaj sprva poskusimo pozdraviti na naraven način?
Več o TKVM, akupunkturi in pomenu povezovanja zahodnega ter vzhodnega principa zdravljenja si preberite v spodnjem intervjuju!
TKM je eden izmed starejših sistemov zdravljenja na svetu in njegovi temelji so v marsikaterem smislu diametralno nasprotni temu, kar o zdravju in zdravljenju vemo ali se učimo v zahodnem svetu. Matic, kako bi laiku na skopo opisal TKVM in njene temelje delovanja?
Kitajska medicina gre v popolnoma drugo smer kot naša. Na Veterinarski fakulteti se nikoli nismo ukvarjali z jezikom pri psu, recimo, da bi nam kdo rekel, no, zdaj pa poglejte psu jezik. Omenili so, da se lahko pojavijo razjede na jeziku, če so težave z želodcem, to je bilo pa to. Ampak poglej, imaš prav določene tipe jezikov, različne tipe srčnih utripov. (Matic je na pogovor prinesel debelo knjigo o TKVM in kaže mi različne barve pasjih jezikov in sheme srčnih utripov, op. a.)
TKVM pomeni celostno zdravljenje in akupunktura je samo eden izmed njenih temeljev, poleg terapije s hrano, torej različne vrste hrane za različne vzorce, ki se jih diagnosticira, potem je tui na masaža po meridianih in herbalna medicina. Gre za zelišča, ki so stara več kot 2000 tisoč let ali še več in pripravljene mešanice teh zelišč. To so temelji za zdravljenje živali, pri ljudeh je še tai chi.
Tudi postopek diagnosticiranja bolezni je drugačen od klasičnega. Ob pregledu se preveri srčni utrip in potem se pogleda še jezik: je bolj vlažen, suh, kakšne barve je, ima kakšne bele lise? Preveri se tudi toplota: so ušesa, so topla ali bolj hladna, enako bi preveril tudi zgornji in spodnji del telesa, tačke.
Takemu pregledu sledi zelo pomembna anamneza. Spoznati moraš „zgodovino“ živali, da vidiš, kaj se celostno z njo dogaja in vsaka, še tako zelo brezzvezna stvar, recimo, da si pes liže levo tačko, je pomembna, saj jo lahko potem vključim v diagnozo.
Kaj imaš točno v mislih, ko govoriš o toplih in hladnih psih ter o določanju vzorca?
To pomeni da združim diagnostiko in anamnezo. Na grobo bi lahko rekli, da postavim TKVM diagnozo, po kateri se nato orientiram za izbiranje akupunkturnih točk in predpisovanja drugih terapij.
Glede na to, kar si zdaj povedal, sklepam, da lahko poteka zdravljenje recimo bolečega sklepa pri dveh psih popolnoma drugače?
Popolnoma. Poznam tudi tak primer: dva psa, nemška ovčarja, oba enako stara. Eden je bil bolj vroč, imel je drugačen, rdeč, suh jezik, drugi je bil bolj hladen in imel je bled, vlažen jezik . Čeprav sta imela isto težavo, je bilo zdravljenje drugačno. No, ne čisto popolnoma, ampak določene akupunkturne točke so bile drugačne.
Kako pa si se ti srečal s TKVM in akupunkturo?
Ko sem bil še študent, sem akupunkturo zasledil na spletu. Vedno me je zanimalo še nekaj več, ne samo zahodna medicina. Slišal sem, da akupunktura daje dobre rezultate in tako se je pravzaprav začelo. V knjižnici sem si izposodil nekaj knjig, sicer za ljudi, potem sem na Erasmus praksi v Zagrebu na fakulteti srečal dr. Zorana Verbanaca, dr.vet. med, ki se je ukvarjal tudi akupunkturo, v Zagrebu sem tudi spoznal dr. Almo Marukić Čalić, ki je doktorirala iz akupunkture. K njej sem hodil popoldan, da sem videl, kako vse skupaj poteka. Potem pa sem vpisal izobraževanje na Chi inštitutu. Zanj sem se odločil, ker ker pravijo, da je najbolj naravnan po vzhodnih principih.
“Vedno poskusiš zdraviti vzorec in ne samo bolezni.”
Mi lahko prosim poveš kaj več o akupunkturi, kakšna „magija“, logika, se skriva za temi iglicami?
Akupunkturne točke ležijo na koncu živcev ali ko gre živec v mišico; predstavljajo stike oziroma povezave z živci. Tudi če pogledaš meridiane, 14 je glavnih, vidiš, da določeni meridiani potekajo ob glavnih živcih. Z zabadanjem iglic povzročiš mikrotravmo in ta mikrotravma potuje do možganov naprej, kjer se začnejo sproščat določene substance, ki pripomorejo k zmanjšanju bolečine in hitrejši regeneraciji.
Obstajajo študije, tudi na Youtubu so filmčki, kako so s funkcionalno MRI so delali raziskave dejavnost možganov ob zabadanju iglic, ampak samo v akupunkturne točke. Če so zabodli kam drugam, ni bilo takšnega učinka.
In koliko je teh točk?
Okoli 360 pri ljudeh in nekaj manj pri živalih. Okoli 100 do 150 je takih, ki so bolj pogosto uporabljane in je fino, da jih poznaš, za ostale pa pogledaš v knjigo.
Pri katerih obolenjih in težavah pa se akupunktura izkaže za najbolj učinkovito metodo? Je za določena zdravstvena stanja lahko bolj primerna, za določena pa manj?
Akupunktura ima odličen protibolečinski učinek. Gotovo so na prvem mestu težave z mišicami in kostmi, kjer je prisotna bolečina, artritis … Akupunktura pomaga tudi pri hitrejši obnovi tkiv po poškodbi, učinkovita je tudi za relaksacijo mišic. Odlična pa je tudi v primeru drugih težav, recimo prebavnih težav, zelo dobro funkcionira v primerih driske in neješčnosti. Vedno pa se gleda vzorec, vedno poskusiš zdraviti vzorec in ne samo bolezni.
Lahko morda poveš kaj več o sami terapiji: koliko časa poteka in kako akupunktura zgleda v praksi?
Prva terapija je daljša, saj je treba narediti diagnostični pregled z anamnezo. Ko se dobimo, opazujem žival, kako se obnaša, skupaj z lastniki se pogovorimo o težavah, da spoznam vzorec in tudi podrobnejšo zgodovino živali.
Potem začnem z zabadanjem iglic v določene točke. Iglice ostanejo v živali 20 do 30 minut. V tem času poskusimo, da je žival čim bolj mirna, da leži. Lastnik je seveda ob njej, lahko se zgodi, da živali kar zaspijo. Prva terapija poteka z navadnimi iglicami in ne z elektro akupuntruo, pri drugi ali tretji terapiji pa se že poslužujem električne akupunkture, ki z različnimi frekvencami preko iglice dovaja različne pulze in tako še okrepim učinke delovanja akupunkturnih igel.
Kaj pa, če je žival nemirna?
V tem primeru je manj možnosti, da bomo lahko kaj naredili. Sicer se lahko poskusi, da vidimo, če je to sploh smiselno (metoda “flying needle”). Če je žival še vedno nemirna, potem priporočam, da se raje poskusi s herbalno medicino. Na silo ne delamo, recimo da bi žival umirjali ali držali pri miru zato, da bi ji lahko zabadali iglice, ker je to potem samo stres …
… ki pa ima svoje stranske učinke.
Tako je.
Kolikokrat pa je treba ponoviti terapijo?
Rezultati se lahko vidijo že po prvi terapiji. Priporočljivo je, da se terapija ponovi nekje od 3 do 5-krat, takrat lahko tudi zagotovo vidimo, ali je akupunktura uspešna ali ne. Če lastnik živali po 5 terapijah ne vidi učinkov, potem svetujem, da poskusimo z drugimi stvarmi, morda s herbalno medicino.
Pa je pa akupunktura za živali kurativna ali preventivna metoda zdravljenja?
Lahko je oboje. Preventivno je smiselno terapijo obnoviti po določenem času. Recimo, da je žival imela neko bolezen, zdaj pa smo jo z akupunkturo dobro spravili na normalno stanje. V tem primeru je smiselno, da se v preventivne namene ponovi terapijo, a seveda dosti bolj poredko kot pri prvi terapiji.
Aha, razumem. Ne bi pa imelo smisla, da bi k tebi pripeljala zdravega psa, ki nima težav s sklepi in bi te prosila, da mu narediš preventivno terapijo, da ne bo imel težav s sklepi 🙂 ?
Ne, to pa ne 🙂
“Telo je telo, vsako je posebno, vsako je edinstveno.”
Ti je iz dosedanje prakse ostal v spominu kakšen primer, na katerega si še posebej ponosen?
Tri take primere imam, ki jim še sam skoraj nisem mogel verjeti! Prvi je bil konj, ki je imel bolečino zaradi korekcije zob. Naredili smo elektro akupunkturo in naslednji dan je bolečina izginila, čeprav je pred tem vztrajala 3 dni in so lastniki že hotel klicati veterinarja, ki bi konju dal analgetike. Drugi primer je zdravljenje inkontinence pri psu. Pes je dobival zdravila za inkontinenco, lastnici pa sem predlagal, naj poskusi še s herbalno medicino. Pes je zdaj že dobro leto samo na zeliščih! Potem je tukaj še primer spondiloze, hernije diska. Kuža je praktično že po prvi terapiji spet začel teči, pred tem pa pol leta sploh ni tekel.
Res pa je, da so to posebnosti in izjeme. Tisti, ki imajo pse s hernijo diska in bodo rekli moj kuža ne teče, dajte mu nekaj naredit, a bo spet laufal … to ni nujno mogoče. Pri vseh teh alternativnih metodah se moramo zavedati, da je vsako telo posebno, posamezno in reagira drugače. To ni tako, kot če greš k avtomehaniku, ki ti zamenja zavore in reče no, zdaj pa bo delovalo brez problema. Telo je telo, vsako je posebno, vsako je edinstveno.
So pa to gotovi primeri, ki potrjujejo, da je nekaj za tem in dajo tudi tebi neko potrditev, da si na pravi poti.
Seveda. Lahko bo kdo rekel, da je to slučaj, ampak, kaj, a potem so že trije slučaji?
Imam samo jaz tak občutek, ali je TKVM kot komplementarna metoda zdravljenja pri nas slabo poznana? Se boš ti kaj bolj aktivno zavzel, da se to spremeni?
Da. Želim si, da se bodo ljudje izobrazili v tej smeri, izvedeli, da stvar obstaja ter videli, kakšni so rezultati. To je tudi moja misija – želim pokazati ljudem, da imajo poleg klasike tudi druge možnosti.
Začela sva s TKM kot enim izmed starejših sistemov zdravljenja, zaključiva pa z njeno mlajšo sorodnico – zahodno medicino. Kako gledaš na zahodno medicino oz. na odnos med zahodno in vzhodno medicino?
Ni važno, ali je medicina mlada ali stara, važno je, da ima učinek na živali. Zahodna medicina je mlada in je super, da obstaja. Še bolje pa je, če vse združimo, saj bomo s tem dobili zelo dobre rezultate. Ne pravim, da je treba uporabljati samo TKVM in da bo ta vse pozdravila. Določene zadeve zahodna medicina dosti boljše izrablja, recimo operacije in krvne teste, MRI, slikanje, diagnostiko. Pogosto pa se zgodi, da tudi klasični veterinarji rečejo, ja kaj pa zdaj? Poglejte, to lahko še poskusimo, če bo delovalo, bo, če ne pa ne vemo, kako naprej.
Zahodne medicine ne smemo zanemariti, daleč od tega, nima pa vedno vseh rešitev. Zato je vedno pametno najti pot, pri kateri gresta obe medicini skupaj. Za akutne težave lahko skoraj tečem, da je zahodna boljša, za kronične bolezni pa je vzhodna medicina načeloma dosti bolj prijazna in po primerih uspešnejša.
Matica lahko kontaktiraš preko njegove spletne strani.
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Dokler naju pes ne loči: predstavitev knjige v živo - 1 decembra, 2024
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
Dodaj odgovor