Zadnjič mi je na naslovnici ene izmed slovenskih revij padel v oči naslov, ki se mi je zdel sumljivo znan. Kasneje sem ugotovila, da sem pred kratkim naredila reel na Instagramu s to besedno igro. Reel je imel zelo slab doseg, zato si predstavljam, da je vse skupaj zgolj naključje, saj tudi besedna igra ni bila čisto nič posebnega: ker vedno pišemo, kako je moj pes naš najboljši prijatelj in podobne izpeljanke, sem jaz v reelu napisala, da je moj pes najboljši človek.
Ta besedna kombinacija se je znašla tudi v naslovu članka, ki se je dotikal – meni trenutno zelo ljube, a precej težke teme – počlovečevanja živali, žal na zelo površinski način. Izjema sta dve strokovni mnenji, ki sta vključeni v objavo, a kljub temu ne uravnovesita precej pavšalenga uvodnika in generaliziranega stališča, ki je v objavi zavzeto.
Lahko bi šla mimo in pozabila na to, kar sem prebrala, a ne morem. Revija ima svojo naklado, pride v marsikateri dom in posledično vpliva na mnenje marsikoga – s psom ali brez. Skrbniki psov v očeh mnogih že tako pogosto hodimo po tankem ledu in dodatnega podpihovanja, ki je na mnogih mestih popolnoma neargumentirano, ne potrebujemo.
Izbrala sem nekaj mnenj in jih tudi sama interpretirala na skrajni način. Upam, da kdo utegne videti, da ravno zaradi tega vse ni tako črno-belo.
Od ljubkovalnih imen do prednosti, ki jo namenimo psu
Nedvomno drži, da psom dajemo ljubkovalna imena, ki običajno nastanejo zelo spontano. Še nisem spoznala psa, ki bi se nad ljubkovalnim imenom pritožil ali bil zaradi tega oropan pasje narave. Drži tudi, da imajo psi pogosto prednost v našem življenju, pred prijatelji, službo in celo družino, je pa to seveda odvisno od vsakega posameznika in od tega, komu želi nameniti prednost, koliko prostega časa s psom si lahko privošči ter zakaj in kako si bo prilagodil službo zato, ker ima ali si želi psa. Če je življenje s psom tvoj način življenja in živiš sam, te zaposlitev, kjer te čaka veliko službenih potovanj verjetno ne mika in te ne bo osrečila, zato niti ne oprezaš za takimi priložnostmi, pasja narava pa zaradi tega ponovno ne trpi.
Prav tako ne razumem, kaj pomeni oblačenje psov po zadnji modi – so morda bolj primerni plaščki iz preteklih sezon? Ker so izpostavljeni psi v dizajnerskih torbicah, me zanima, če je morda za psa bolj primerno, da je nameščen v nebrendirani torbici? Kako je lahko kupovanje igrač počlovečevanje, če recimo z njimi zadovoljimo neke osnovne potrebe psa po žvečenju, vohanju, mentalni stimulaciji? Če vse to preberem in razumem dobesedno, me potem tudi zanima, ali lahko psa sploh še kdaj peljem k veterinarju na fizioterapijo ali je ta rezervirana samo za ljudi?!
“Nedvomno je antropomorfizem lahko dober. Lahko nam pomaga, da smo do živali bolj empatični in dobronamerni.”
Ne. Empatija in dobronamernost do vseh živali ni povezana s počlovečevanjem, ampak je rezultat tega, da jih kot sodobna in relativno razvita družba priznavamo kot čuteča in inteligentna bitja. To, da psa smatramo ali poimenujemo kot enakovrednega člana družine, ne pomeni, da ga človečimo, nenazadnji še vedno poskrbimo zanj v okviru potreb, ki jih ima kot pes in ne kot človek? Psu je, roko na srce, tudi vseeno, če narediš semantični ovinek in rečeš, da je enakovredni član krdela, ker je to pač bližje pasji naravi. Pripaden bo tako ali drugače, našega jezika, ki ni nič drugega kot sistem znakov, ne razume enako kot človek, ker … ni človek!
“Med težavami, ki jih povzroča humanizacija, je destruktivno in kompulzivno vedenje, na primer žvečenje pohištva in opravljanje potrebe v hiši.”
… je še ena izmed navedb, ki kaže na preveliko posploševanje kompleksne tematike.
Vedenjske težave imajo številne vzroke. Da, tudi zgrešena vzgoja spada mednje in do napačne vzgoje te lahko pripelje tudi slab pasji inštruktor naravne vzgoje psa, karkoli naj bi to že pomenilo. Spet druga skrajnost, vendar nič manj skrajna kot ostale trditve, ki so navedene v objavi! Do vedenjskih težav lahko pripeljejo tudi izkušnje iz preteklosti, ki so recimo posledica napačne interakcije z napačnimi ljudmi in vključujejo nasilje ter zanemarjanje. Mar ni ravno to zelo človeška lastnost?
Enako velja za ločitveno tesnobo, ki je izpostavljena v objavi: patološka navezanost na človeka ni vedno glavni vzrok, občutek zapuščenosti se lahko pojavi recimo tudi zaradi tega, ker je bil pes prehitro odstavljen od mame psice ali ga je odvrgel (prejšnji) človek, pa ne zaradi humanizacije, ampak zato, ker je bil posledica nezaželenega legla. Recimo. Kot primer. Možnosti je nešteto.
Debelost, hrana in premalo gibanja
Kot si lahko preberemo še v nadaljevanju, med kosmatinci med drugim naraščajo debelost in zdravstvene težave zaradi nepravilne prehrane in premalo gibanja … Pavza, prosim! Mar niso briketi, popolna hrana za pse, človeški produkt, ki v prvi vrsti olajša življenje prav … ljudem? Nekaj, česar pasji v naravi ne bomo nikoli našli? Poleg tega vseh zdravstvenih težav ne moremo povezati samo z nepravilno prehrano, prekomerno hranjenje je posledica zgrešenega odnosa do hrane (svoje in pasje), zato tukaj prej velja klasični rek, da je pes ogledalo skrbnika, pri čemer seveda ne poogledalujem psov. Je samo metafora. Mimogrede, psu škodi tudi smog, onesnažen zrak in voda, mikroplastika ter sodobni svet na splošno. Tako kot nam.
Psi niso človeški dojenčki
Seveda obstajajo izjeme in skrajni primeri ravnanja, ko navkljub vsej silni ljubezni, ki naj bi jo izkazovali, dosežejo v resnici ravno nasprotno. Tako kot tisti starši, ki imajo svoje otroke pretirano radi in jim s tem pravzaprav škodujejo, jih omejujejo in posledično oropajo za številna doživetja. O tem seveda nimam pravice pisati, ker nimam otrok. Primerjave z dojenčkom jasno ne uidejo niti v omenjeni objavi, kjer je nespodobno že, če psu rečeš buci muci, saj je to je (glede na napisano v članku) bolj kot ne rezervirano za otroke. Se pa sprašujem, kako se otrok počuti ob tem, ko mu rečeš muci … sem pa zadnjič slišala za enega fantka, ki mu je bilo ime Ron. Tako kot mojemu pokojnemu psu.
Psi niso otroci – so druga vrsta – v marsičem pa potrebujejo enak pristop kot otroci: zanje odgovarjamo mi, prav tako se tudi odločamo v njihovem imenu in ugotoviti moramo, kaj kdaj potrebujejo in kje jih boli, ko jih kaj boli. Behavioristična študija iz l. 2013 med drugim tudi ugotavlja, da se med psom in njegovim skrbnikom oblikuje vez (secure base effect), ki je podobna vezi med otrokom in njegovim skrbnikom ter je odločilnega vpliva na obnašanje psa in njegovo interakcijo s svetom.
Kje se konča narava psa in se začne kaprica človeka?
Počlovečevanje se začne tam, kjer človek začne omejevati naravo in naravne potrebe psa. Ko od psa pričakujemo nekaj, česar nam ne more dati – ker ni človek – in ko na psa začenjamo zrcaliti izključno humano zavedanje. Pa saj pes nikoli v zgodovini ni nosil plašča, boste rekli. Res je. A tudi nikoli prej ni večine časa preživel v centralno ogrevanem stanovanju. Po mestih in vaseh je hodil svobodno in jedel, kar je pač bilo na voljo. Danes imamo zakone in odloke, zaradi katerih mora biti pes na povodcu – mar ni potemtakem že povodec sam produkt počlovečevanja? Ali pesjak in veriga?
Poleg tega menim, da o pasji naravi težko govorimo, odkar je vanjo drastično posegel človek, tudi z vzrejo, odkar se je naš so-odvisen odnos spremenil v skoraj odvisnega. Odkar mi v celoti odločamo, kdaj in kje se bo pes sprehajal, kaj bo jedel in kako bo živel življenje. Kdaj in kako bomo poskrbeli za njegovo zdravje. Seveda ima pes svoje potrebe, ki so evolucijsko gledano ostale nespremenjene, jih pa danes zadovoljujemo tako, kot jih v sodobnem svetu lahko; psa z izrazito lovskimi nagoni pač ne bomo spustili, da v bližnji okolici zadavi vse kokoši, pa čeprav je to v njegovi naravi.
Na to temo se je razvila tudi živahna debata na Facebooku. In kot lahko tudi tam razberemo, tema dopušča veliko interpretacij, najbolj utemeljeni argumenti izpostavljajo, da se moramo kot ljudje se naučiti poznavanja pasje govorice – po pasje in tako presoditi, če smo šli čez mejo, ki je pri mnogih psih tudi določena individualno. Vsega pač ne moremo metati v isti koš.
Ne pravim, da ne obstajajo ljudje, ki izrazito grešijo v tej smeri. Ampak na podlagi ekstremov ne moremo posplošiti tako široke teme, kot je počlovečevanje živali, saj jo moramo obravnavati z različnih perspekitv. Verjetno se k brezpogojni ljubezni psov zatekamo tudi zato, ker so naši, človeški odnosi, postali preveč izpraznjeni, pogojeni in vase usmerjeni, ampak to ni več področje kinologije, ampak prej psihologije, sociologije in – psihoterapije. Za vse.
Skratka, še dobro, da pes ni človek. Če bi bil, z njim verjetno ne bi v skupni družbi uživali nekaj zadnjih 10 000 let!
Bom pa še kot nikoli doslej vesela vašega mnenja in doprinosa k debati: kaj je počlovečevanje živali, kje je meja med pasjo naravo in kapricami človeka?
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Nadja Jurkovnik
Bravo, Lena! Čudovit zapis. Kot navdušena skrbnica Border collia težko razumem termin “počlovečenje”. Kaj to sploh pomeni? Če spremljamo dogajanje v svetu v človeški družbi, se mi mnogokrat zdi, da smo predvsem ljudje potrebni počlovečenja. V odnosu do soljudi , do živali, rastlin in celotnega planeta. Ali mogoče pomeni biti človek, biti najokrutnejše bitje na svetu? Netolerantni do drugačnih (versko, rasno… in nenazadnje do ljudi, ki imajo radi nekaj, kar sami nimamo). Sama na sprehodih s svojim Tiagom srečujem izredno netolerantne, lahko rečem naravnost sovražne ljudi. Zmatrat borderja je misija domišljija. Da se tak pes, pa tudi marsikateri drugi, zmatra na povodcu, lahko njegov lastnik postane svetovni prvak v vseh kategorijah teka. Bi se pa lastniki kosmatincev morali zavedati, da psi zelo pokažejo svoja čustva do drugih psov. Običajen človek nekoga, ki mu ne ugaja, ne bo napadel in obgrizel. V pasji naravi pa to je. Zato se mi zdi zelo neprimerno od lastnikov velikih psov, da se zmrdujejo nad “ščeneti”, ki jih lastniki dvigajo v naročje ob prisotnosti odvezanih velikih psov. Za malega je že razposajen mnogo večji prijatelj lahko boleča izkušnja. Torej tudi ščitenje malega psa ni počlovečenje in pretiravanje. Zahtevati od vseh psov, da so do vseh psov prijazni, je nemogoče. So nekako tolerantni, ampak…Jaz za svojega ne dam roko v ogenj, za tujega in nepoznanega pa še manj.
Se pa v nekaterih pogledih resnično pretirava. Voziti zdravega psa v vozičku kot dojenčka, ko vidiš, kako revček cepeta, ker bi tekal, to se mi pa res zdi bolano. In kupovanje trenerkic in pižamic. V stanovanju pa res ne rabijo oblekic, no!
Pasje življenje se je v zadnjem času na splošno spremenilo. V preteklosti so na “današnji način” živeli psi premožnih. Ali je imela angleška kraljica počlovečene pse? Ali pa Tito?
Lena Gregorčič
Hvala in hvala za tvoje mnenje. Se absolutno strinjam! Norme in standardi se sprimanjajo za nas in ker so psi naši spremljevalci, te spremembe vplivajo tudi nanje. Logično. Če bi danes kdo rekel, da psa hrani s sladicami in likerjem, bi ga prijavili društvu, veterinarski inšpekciji in ga okronali za manijaka počlovečevanja. Je pa to včasih bil standardni priboljšek za pse na angleških dvorih. Zdaj vemo, da neprimeren … ampak: kontekst. In ko so psi še bili delovna sila v hiši, so dobili najboljšo hrano, ker so jih na ta način “nagradili” za uspešno opravljeno delo.
Za angleško kraljico ne vem, vem pa za anekdoto o Titu, ki pravi, da so njegovi psi jedli samo najboljše meso. Tako. Pred psi klonimo vsi – verjamem, da tudi angleška kraljica :)))))
In ja, največ človešnosti primanjkuje prav ljudem!
Lena
Lena, zopet en fantastičen članek in kapo dol, res čestitke.imam psa, v bistvu jih imam 6! In že celo življenje imam pse. In popolnoma vseeno mi je ,kaj si kdo misli, dokler jaz za vse moje pse za razliko od lastnikov “briketarjev “za svoje pse poskrbim kot all inclusive hotel 5 zvezdic. Prva in najpomembnejsa stvar mi je njihovo zdravje in s tem povezana prehrana, ki je pri meni naravna, kuhana in surova! Pasje oblekice so za nekatere pasme pac nujne, spet zaradi zdravja. Psom nudimo, da so psi torej veliko gibanja, pasje šole so obvezne saj želimo socializirane , lepo vzgojene in prijazne pse, veterinarska oskrba nujno, ko je to potrebno, da so naši družinski člani pomeni, da kljub temu, da imamo hišico in vrt so to.notranji psi, ki imajo svoje kavče, dekce itn. Ja tudi domače tortice dobijo za RD , jih pa ne kronamo🥰. Materinska čustva sem nekoč sprocesirala skozi sedaj odraslo hči , tako da me imajo težko na tapeti , češ lejo preko psov zdravi fruatracije , saj je to najbolj oguljena in uporabljena fraza. Pa cetudi bi pa kaj potem. Velikokrat objavljam naravno hrano na FB , z veseljem delim svoje znanje o prehrani psov in DNK volkov itn tistim, ki jih to zanima, sem pa ravno zadnjič naletela na komentar v smislu, če me ni sram hranit svoje pse tako bogato, otroci v Afriki pa lačni. Kot da bojo kaj manj lačni, če bom svoje pse zastrupljala z briketi in peleti. Brez veze, ljudje so različni, eni butasti, drugi nevoščljivi , tretji pa nevedni. Tako je in tako bo. Vem samo, da če obstaja naslednje življenje, si želim biti moj pes🥰
Lena Gregorčič
Hvala. In hvala, da si delila tudi izkušnjo s tvojimi kosmatinci. Si pa tudi jaz v naslednjem življenju želim biti pes in za skrbnika nekoga takega, kot sem jaz 🙂
ELIZABETA BABIČ
Ko imaš psa , ga moraš spoštovati in si odgovoren za vsa njegova dejanja. Nuditi mu moraš dobro vzgojo, hrano, ljubezen in po potrebi zdravniško pomoč. Biti moraš njegov, prijatelj in skrbnik, do konca njegovih dni in se tudi na koncu etično odločiti v njegov prid. Če upoštevaš vse to je življenje z psom čudovito , varno, svobodno ( večino brez vrvice ).
Lena Gregorčič
Z vsem se strinjam, razen kar se tiče svobode brez vrvice – kot odgovorni skrbniki smo dolžni poskrbeti, da je pod nadzorom oz. mu prosto gibanje omogočamo takrat, ko je to možno in varno za vse vpletene 🙂