V zadnjem času se porast kroničnih obolenj, kamor prištevamo tudi rakava obolenja, beleži tako pri ljudeh kot pri živalih. Možne fizične vzroke že dobro poznamo, saj nas z novicami o nepravilni prehrani in strupih iz okolja bombardirajo praktično vsak dan. S temi dejavniki se povezuje tudi razmah kroničnih obolenj pri psih, saj si z nami delijo okolje in dostikrat tudi hrano. Vendar pa prostor in hrana nista vse, kar si delimo.
Ob dnevih, ko pridemo domov utrujeni in slabe volje, po možnosti z neizživeto jezo ali potlačeno žalostjo, ni potrebno veliko, da ta neupoštevana čustva privrejo na dan. Negativne energije, ki se ob tem sproščajo, so deležni ne samo naši najbližji, ampak predvsem naši kužki. Ste se kdaj vprašali, kako ta plaz slabe energije vpliva na naše kužke?
Je možno, da z negativnimi čustvi sprožimo celo spremembe na fizičnem nivoju in posledični izbruh bolezni?
Kdaj smo pozabili, da čustva vplivajo na telo?
Rek zdrav duh v zdravem telesu izvira še iz antičnih časov, ko so to povezavo precej dobro poznali in priznavali. Vedeli so, da misli in čustva pomembno vplivajo na fizično telo. Vse kar doživljamo, se namreč skozi biokemične procese prenese v sleherno celico našega telesa, ki se temu primerno odzovejo.
Skozi vsa živa bitja se namreč pretaka življenjska energija, ki v nas vstopi ob rojstvu in nas zapusti ob smrti. Da bo predstava lažja, lahko to energijo imenujemo tudi duh ali duša. Njen obstoj priznavajo vse stare vzhodnjaške vede in na njej bazira zdravljenje v večini praks energetske medicine (bioresonanca, homeopatija, akupunktura, tradicionalna kitajska medicina, reiki, bioenergija,…).
Življenjska energija je gonilna sila vseh biokemičnih procesov v telesu. Organizem ohranja v sozvočju s tem, ko povezuje mentalno, čustveno in fizično raven. Če je življenjska energija močna, omogoča neprestano samozdravljenje. Na manjše vplive, ki porušijo ravnovesje, se namreč hitro odziva in zlahka prilagodi. V primeru, da je moč dražljaja večja od njene energije, pa je prisiljena se prilagoditi na način, da so posledice vidne na telesu, umu ali duhu. To privede do blokade njenega pretoka, zastoj pa povzroči pojav okvare oziroma bolezni na določenem delu telesa.
Antična medicina je torej dobro poznala in tudi upoštevala močno vez med duševnostjo in telesnostjo, nato pa je v 17. stoletju prišlo do preobrata. Osnovani so bili temelji moderne znanosti, ki trdi, da resnica izhaja le iz tistega, kar lahko vidimo in dokažemo. Skoraj tri stoletja je povezava telesa in duha v moderni znanosti predstavljala tabu temo in se zato o njej v zahodni medicini ni govorilo. Sprememba je prišla z letom 1950, ko je zdravnik Hans Selye, kot prvi predstavil pojem stres in pritegnil pozornost takratnih znanstvenikov. Stres pa ni nič drugega kot močna negativna čustva, ki jih v nas sproži nek dogodek. V primeru, da takšno čustveno stanje traja dalj časa, pa so posledice kaj hitro vidne tudi na telesu.
Placebo in nocebo efekt ali kako misli vplivajo na telo?
Vpliv čustveno obarvanih misli na telo se precej dobro kaže preko placebo in nocebo efekta.
Za placebo efekt je verjetno velika večina že slišala. Gre za primere čudežnih ozdravitev, ko so pacienti prepričani, da so dobili pravo zdravilo, a so v bistvu dobili le navidezno tableto, ki nima nobenega učinka. Pacienti, s svojim močnim prepričanjem, v telesu uravnavajo pretok življenjske energije v smer samozdravljenja in stanje se jim dejansko izboljša samo na podlagi močne vere v ozdravljenje.
Ima pa placebo efekt tudi svojo temno stran, ki jo imenujemo nocebo efekt. Namreč energija, ki jo sprožijo miselna prepričanja, nas po eni strani lahko pozdravi, po drugi strani pa tudi sproži bolezen. Bolj kot smo prepričani, da nam nekaj škodi, prej se bodo naša prepričanja tudi uresničila v realnosti oziroma se pokazala na telesnem nivoju v obliki simptomov bolezni.
Ko nas veterinar seznani z diagnozo, da ima naš pes neozdravljivo bolezen ali kronično obolenje, ki zahteva jemanje zdravil do konca življenja, nas nevede “uroči”. Sicer misli, da dela dobro, ko nas seznani z dejstvi, a po drugi strani nam v zavest in tudi podzavest vceplja prepričanje, da ne bo nikoli boljše. Posledica tega je, da dalj časa kot bomo v mislih držali to negativno prepričanje, prej bo to postalo uresničena prerokba. Če želite torej pri svojemu kužku povečati možnosti za ozdravitev, je največ kar lahko naredite, da ne dajete pozornosti takim negativnim mislim, ampak imate raje fokus na prepričanju, da bo kuža zmogel premagati bolezen.
(Ponovno) raziskovanje povezav med duševnostjo in telesom
V zadnjih desetletjih se je tudi v sodobni medicini pokazala potreba po tem, da se ponovno razišče povezava med duševnostjo in telesom. V letu 1975 se je rodila precej mlada znanstvena veda imenovana psihonevroendoimunologija. Samo ime se sliši precej zapleteno, vendar hitro postane bolj jasno, ko ga razdelimo na posamezne dele:
- “psiho” pomeni psihični vidik (torej misli in čustva),
- “nevro” živčevje,
- “endo” endokrini oziroma hormonski sistem in “imuno” imunski sistem.
Gre torej za vedo, ki raziskuje povezave med psihološkimi procesi v obliki čustvovanja in prepričanj ter imunskim, živčnim in hormonskim sistemom. Prej je vpliv čustev in prepričanj na zdravstveno stanje veljalo za mit, ki so mu verjeli predvsem zagovorniki holističnih pristopov zdravljenja. Sedaj, ko v prid temu pričajo tudi znanstvene študije, pa o tem ni več dvoma. Potrebo po razjasnitvi teh povezav so opazili tudi zdravniki, ki se ukvarjajo s psihologijo in rodila se je psihosomatska medicina. V današnjem času postaja vedno bolj jasno, da so pri vsaki bolezni zadaj tudi duševne obremenitve. Tako kot nismo v najboljšem čustvenem stanju, ko smo bolni, velja tudi obratno, da dolgotrajna negativna čustvena stanja lahko sprožijo bolezen. Te povezave torej delujejo v vse smeri.
Dalj časa delujoči stres vpliva na biokemične procese v možganih in posledično na izločanje pomembnih hormonov, ki krmilijo delovanje celotnega organizma. Tekom depresivnega stanja se iz imunskih celic v večji količini izločajo dejavniki (CRP, IL-1, IL-6 in TNF-α), ki spodbujajo vnetje v organizmu. Močne travmatične izkušnje lahko povzročijo celo trajne spremembe v možganih in imunskem sistemu in tako doživljenjsko povečajo tveganje za pojav okužb ali pojav rakavega obolenja. Problem predstavlja predvsem kronični stres, saj je organizem takrat poln stresnih hormonov.
Eden takšnih stresnih hormonov je kortizol in ta zavira delovanje imunskega sistema. Torej je ob dolgotrajnem stresu funkcija imunskega sistema zavrta in smo v takšnem stanju precej bolj dovzetni za različne infekcije.
Stres in odziv nanj
Stresa ne sprožijo samo dogodki iz okolja, ampak predvsem naš odziv nanje. Kako si bomo nek dogodek razlagali in se posledično odzvali nanj, pa je odvisno predvsem od našega spomina, kamor smo v zgodnjih otroških letih naložili prepričanja o svetu. Pri otroku do dveh let starosti možgani delujejo z najnižjo frekvenco imenovano delta. V starosti 2-6 let se možganska aktivnost sicer dvigne na nivo theta, vendar je takšno delovanje še vedno pod nivojem zavesti. Možganski valovi delta in theta so značilni za stanje hipnoze. Otrok do šestega leta starosti, povsem nekritično in brez filtrov samozavednega uma, nalaga v podzavest celotno zaznavanje sveta. Torej se v tem obdobju ne moremo odločiti ali nam je neko zaznavanje sploh všeč ali ne, ampak enostavno povzamemo vsa prepričanja od naših staršev in bližnjih.
Zakaj vse to razlagam?
Zato, ker je um psa ekvivalenten človeškemu v starosti 2 do 2,5 let. Naši kužki so tako “večni otroci”. Znanstvene študije so pokazale, da njihovi možgani v povprečju vibrirajo s frekvenco 6-12 Hz. Torej so psi večino časa ali v sproščenem alfa stanju ali tako kot otroci v starosti 2 let v theta stanju možganskih valov.
Theta možganski valovi pa pomenijo, da pes povsem nekritično vpija vsa naša čustvena razpoloženja. Tako je pes, ki biva v družini, kjer je prisotnega veliko kričanja, joka in napetosti, konstantno pod stresom, ker vse to prevzema nase. Psi imajo namreč izredno sposobnost empatije, kar so se priučili tekom več let evolucije, ko so bivali z nami. Zelo pozorno in neprestano spremljajo naše čustveno stanje. Razberejo ga lahko že iz našega načina gibanja, tona govora in našega obnašanja.
Torej kadar nas prevzemajo negativna čustva, se ta dokaj hitro prenesejo na psa in v njegovem organizmu sprožijo vse biokemijske reakcije povezane s stresom.
V primerjavi z našimi predniki, je današnji človek v konstantno trajajoči stresni situaciji. Živimo namreč v času, ko se vse mudi in kjer zmaguje tisti, ki je močnejši in najboljši. Zahteve v poklicnem in zasebnem življenju ter rastoče finančne obremenitve povzročajo, da človek ne najde več notranjega miru in harmoničnega ravnotežja. To se pozna tudi na hitrosti možganskih valov. Pri odraslih ljudeh je frekvenca možgan tekom dneva v povprečju beta in to so hitri možganski valovi, ki vibrirajo s frekvenco 14-30 Hz. Za razliko od psov, ki lahko zelo hitro preklopijo iz vzburjenega stanja v stanje sproščenosti, smo ljudje žal izgubili sposobnost, da v alfa stanje vstopimo samo z močjo volje.
Konstanten stres, ki smo ga deležni preko dneva, ponavadi nosimo s seboj domov in z negativno energijo, ki se ob tem sprošča, obremenjujemo še svoje kužke. Vendar pa ni naše čustveno stanje edino, ki lahko povzroči stres pri psu. Stroga vzgoja, intenzivni treningi in številne pasje razstave prav tako lahko negativno vplivajo na psa. Tako je pomembno, da v teh primerih spremljamo njegovo čustveno stanje in odnehamo, ko vidimo, da ima dovolj. Tudi kužki potrebujejo svoj čas, ko jim dovolimo, da se izživijo in so lahko takšni, kot so v resnici, brez da bi jih mi pri tem omejevali in popravljali. Predvsem pa vam želim veliko ljubezni in dobre volje v vašem domu, saj če boste vi srečni in zadovoljni, bo takšen tudi vaš kuža.
Viri:
-
Chirita AL, Gheorman V, Bondari D, Rogoveanu I. Current understanding of the neurobiology of major depressive disorder. Rom J Morphol Embryol 2015; 56(2): 651-8.
-
Häuser W, Hansen E, Enck P. Nocebo phenomena in medicine. Dtsch Arztebl Int 2012; 109(26): 459-65.
Honeyman JF. Psychoneuroimmunology and the skin. Acta Derm Venereol 2016; doi: 10.2340/00015555-2376.
-
Pellegrino FC, Sica RE. Canine electroencephalographic recording technique: findings in normal and epileptic dogs. Clin Neurophysiol 2004; 115(2): 477-87.
-
Quervel-Chaumette M, Faerber V, Farago T, Marshall-Pescini S, Range F. Investigating empathy-like responding to conspecifics’ distress in pet dogs. PloS One 2016; 11(4): e0152920. doi: 10.1371/journal.pone.0152920.
-
https://www.brainpickings.org/2015/07/20/esther-sternberg-balance-within-stress-emotion/
-
http://www.healyourlife.com/are-you-programmed-at-birth
-
http://www.binauralbeatsfreak.com/brainwave-entrainment/alpha-brain-waves-everything-you-need-to-know
-
http://healthypets.mercola.com/sites/healthypets/archive/2016/06/17/stress-relief-tips.aspx
-
https://www.vetmeduni.ac.at/en/messerli/science/cognition/canines/dogs-clever-dog-lab/dog-research/like-me/work-package-1-empathy-in-dogs/
-
https://lukakrusic.wordpress.com/2013/05/16/osnova-celicne-biologije-za-razumevanje-rakastih-obolenj-2/#more-94
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from dr. Mojca Cerovšek, dr. vet. med.
- Homeopatija za živali: kako deluje? - 5 maja, 2020
- Primer iz prakse: Tobi in njegove življenjske preizkušnje - 14 aprila, 2020
- Vnetje ušes pri psu: zakaj do tega pride in kako lahko pomagate? - 28 januarja, 2020
Dodaj odgovor