Dokler naju pes ne loči: o knjigi malo drugače

Najtežje je pisati o sebi in enako velja za knjigo, ki jo napišeš sam. Zelo težko je pisati o njej! Zato na ZHP-ju še ni nobene uradne objave, čeprav je knjiga Dokler naju pes ne loči pri Založbi 5KA izšla že 27. novembra 2024. Objektivne recenzije ne morem napisati, povzetek se mi zdi preveč duhomoren, zato pa delim nekaj vpogledov v ustvarjalni proces, odlomkov in mnenj bralcev ter osebnih doživetij, brez katerih knjiga gotovo ne bi nastala.

Upam, da vam bo ta objava ponudila malo boljši in nekoliko drugačen vpogled v knjigo! Prispevek je malo daljši, ampak se splača prebiti do konca, kjer najdete tudi moj najljubši odlomek, ki ga lahko sicer preberete samo v knjigi 🥰

Dokler naju pes ne loči ni knjiga o psih, ampak …

Ideja o knjigi je v meni tlela mnogo let, verjetno že nekje od l. 2018 in vet doktor romana, ki je bil malo za hec, malo za res objavljen tukaj na ZHP-ju. V diplomi sem obravnavala trivialno književnost, kamor spadajo tudi doktor romani in zdelo se mi je fino, da bi pasjeljubke imele svojo praktično verzijo, seveda z veterinarjem v glavni vlogi. Kakorkoli, rada pišem, rada pišem o pasjeljubcih, za pasjeljubce in zaradi vseh čudovitih ljudi ter psov, ki sem jih spoznala preko ZHP-ja, sem si vedno želela napisati (netrivialno) knjigo … o psih, čeprav sem na koncu ugotovila, da se je prav tukaj skrivala glavna težava.

Kadarkoli sem se polna idej usedla pred računalnik, mi beseda nikakor ni stekla (zame zelo nepoznan občutek!), misli v glavi se niso želele preliti na ekran, kar sem napisala, se mi je zdelo pusto in brez življenja. Kako nepravično do naših psov, ki so tako polni veselja, življenja in dobre volje!

Nekaj časa sem še živela v iluziji, “da bo že”. Pa ni bilo. Leta so tekla mimo, ostajal je prazen ekran ter želja po knjigi.

Potem sem se neke septembrske noči zbudila in mislila, da doživljam srčni infarkt. Ob tem je najbolj zanimivo, da je edina stvar, ki sem jo obžalovala v tistih trenutkih, za katere sem mislila, da so zadnji, bila ta, da bi me gasilci čez 3 dni našli v nezarobljeni pižami. To bi bilo kar ironično, glede na to, da sem šivilja in je moja spalnica tik ob šivalnici. Predvsem pa mi je bilo žal, da v vseh teh letih nisem uspela napisati knjige o psih. Sem pa na nek način tudi pomirjena, da v bistvu nimam večjih obžalovanj v življenju.

Kakorkoli, “infarkt” se je izkazal za gastritis, ki je bil posledica hude infekcije z bakterijo helicobacter pylori (odzovite se na testiranje, če ste vabljeni!!!) in sledilo je dolgo leto zelo počasnega in prehransko omejenega življenja, takih in drugačnih terapij, prilagojene prehrane (če bi Hills proizvajal gastrointestinal konzerve za ljudi, prisežem, da bi jih takrat gotovo preizkusila!). A moj želodec od takrat dalje ni več enak, jaz pa niti.

Naslednje poletje sem preživela na morju in veliko hodila. Res veliko. Pravzaprav sem to epizodo v življenju poimenovala kar romanje, saj sem v slabih dveh mesecih prehodila 303 km po Parenzani. Komaj zdaj se zavedam, kako je bilo v resnici čudovito in osvobajajoče! V družbi škržatov in čričkov sem končno lahko slišala celoten spekter lastnih misli.

Na enem izmed teh romarskih pohodov se mi je utrnila ključna misel (še zdaj vem, na katerem ovinku je to bilo), da v bistvu sploh ne želim napisati knjige o psih, ampak o ljudeh, ki imamo radi pse. Zakaj? O psih je napisanih že mnogo knjig, vsi vemo, da so nadčudoviti in o vsakem psu bi lahko napisali eno knjigo, pa verjetno še ne bi vsega povedali.

A potem smo tukaj vsi mi, ki imamo radi pse. 

Posebna kasta, kot pravi moja prijateljica, za psa bi dali ledvico in pol, prilagodimo si stanovanje, življenje, gremo prej iz službe, šparamo denar za psa, menjamo lokacijo dopusta, zavrnemo dejt, ker ne mara psa, zavijamo z očmi, ko nam nekdo reče, da pretiravamo in brez dlake na jeziku sogovorniku povemo, da naš pes ni nadomestilo otroka, ampak preprosto pes – naš pes. Zaradi psa se smejemo, zaradi psa se jočemo. Trpimo, zlasti navznotraj.

Odlomek iz knjige Dokler naju pes ne loči

Moja prijateljica pravi, da smo skrbniki psov posebna kasta, druga dodaja, da je med nami pravzaprav ogromno pasjecentrikov, ki v središče svojega življenja postavljamo psa, njegovo srečo in dobrobit. To se odraža tudi na našem počutju.  Srečen pes, srečen človek, ko je nesrečen pes, niti »njegov« človek ne more biti srečen in obratno, zato je tudi logično, da smo včasih srečni samo zato, da ni nesrečen pes.

V tistem trenutku, na tistem ovinku sem začutila, da nekdo preprosto mora napisati knjigo za vse nas, ki menimo, da smo v tem doživljanju in občutkih sami, edini na svetu, ki tako mislimo in čutimo – do psa. 

Dajmo si priznati, v očeh širše družbe se včasih tudi vedemo nenavadno: ste že kdaj lovili urin na sprehodu ali pasji iztrebek, ker se je zapletel v požrte lase ali visel na travi, nehote postregli biskvit z dlakami, klicali k zdravniku za bolniško, čeprav vam ni bilo nič – je bilo pa nekaj s psom? No, niste sami, mnogo nas je takih 🙂

Ampak pustimo podrobnosti ob strani; želela sem izhajati predvsem iz misli, da je življenje s psom sestavljeno iz različnih epizod, na katere te ne pripravi noben priročnik. Včasih so tako smešne, da se smeješ še leta, drugič na duši pustijo trajne posledice; žalost, jeza, bes, bolečina. Tudi občutki tesnobe, ki jih lahko izzovejo določene situacije, neizmerne skrbi, evtanazija, izguba, žalovanje … so del življenja s psom, a običajno o tem pogosto ne govorimo na glas. V takih trenutkih pogosto ostanemo sami s sabo in svojimi mislimi, ki pravijo, da morda to, kar čutimo, “ni prav” ali je “preveč”. Ni prijetno, vem, sploh če nimaš primernega sogovornika ali naletiš na “dobronamerne” komentarje tistih, ki psa nikoli niso imeli. Saj veste … saj je samo pes in klasična: ne se sekirat …

Zato se mi je zdelo nujno, da te raznolike epizode, občutke, doživljanja … spravim v knjigo, sestavljeno iz kratkih zgodb, doživetij, ki se ti zgodijo v življenju s psom. Smešne in žalostne, moje in tuje. O tem, ali kot skrbniki pretiravamo, zakaj pes ni nadomestilo otroka, zakaj imamo tako zlahka radi pse, kako različno žalujemo in prebolevamo in zakaj ne maramo obiskov, ki ne marajo naših psov ter o podobnih temah, o katerih se ne govori na glas. Doživetja iz prakse in teorije, razmišljanja, ki so se mi porodila na številnih dolgih sprehodih brez psa.

Nekako tako je (končno!) začela nastajati knjiga Dokler naju pes ne loči.

odlomek iz knjige Dokler naju pes ne loči

Kot literarna komparativistka sem na drugi polovice te poti odkrila, da vsem nam, ki smo pasji po duši, manjka tarčno usmerjen žanr kinološke proze, s katero bi se lahko naša kosmata duša poistovetila in končno ugotovila, da ni edina na tem svetu, ki tako misli, čuti, se odziva in je za psa pripravljena storiti najbolj nore stvari. Vsi tisti, ki so na drugem bregu, bi potem morda lažje razumeli, zakaj imamo včasih svoje pse raje kot ljudi.

Kratke zgodbe, ki se berejo hitro

Moj najljubši format pisanja je sprint: hitro in kratko, zato sem želela to ohraniti tudi v knjigi (verjetno je ta objava daljša od povprečnega poglavja v knjigi).

Razlog za to je tudi praktične narave: eno kratko zgodbo, epizodo, doživetje … prebereš hitreje, kot če moraš prebrati celo knjigo. Želela sem si tudi, da bi po knjigi posegli vsi, ki imajo radi pse, niso pa nujno strastni bralci. Zato sem tudi celotno knjigo zastavila tako, da si zgodbe večinoma ne sledijo v kronološkem vrstnem redu, ampak jih lahko bereš poljubno, brez težav lahko začneš na koncu in končaš na začetku. Je pa tudi res, da je večina do zdaj knjigo prebrala na mah, od začetka do konca.  

Pri oblikovanju osnutka in sestavljanju zgodb v smiselno celoto sem nenehno razmišljala o rdeči niti; nekaj vseeno mora obstajati, da na videz tako različne zgodbe poveže v smiselno celoto. 

Pa mi je sčasoma kapnilo tudi to (o neprespanih nočeh in suhih očeh kdaj drugič …). Rdeča nit je odnos. 

Odnos, ki se vzpostavi med psom in človekom in je pogosto bolj iskren od marsikaterega odnosa s človekom. Zaradi tega odnosa smo ljudje za svoje pse pripravljeni narediti marsikaj, čeprav na račun lastnega udobja in nerazumevanja okolice. Prav zaradi globine tega odnosa in brezpogojne ljubezni jih imamo včasih zlahka raje od ljudi. 

odlomek iz knjige Dokler naju pes ne loči

Naša dejanja za razliko od dejanj naših psov niso vedno usklajena s tem, kar si mislimo, čutimo in želimo. Mogoče tudi zato nimamo repa, ker ta bi mahal, mi pa bi zbežali. Zmrznili. Otrpnili. Poskušali ustaviti mahanje, če ne drugače tako, da bi stisnili rep med noge.

Zato imamo radi pse. Ker so iskreni in vedno delujejo v skladu s tem, kar čutijo. 

To tudi ni samo pripovedovanje zgodb. Je povabilo, da se v njih prepozna čisto vsak, ki ima psa, pa tudi tak, ki psa nima in mu bo morda branje razširilo obzorja. Na koncu gre vedno za brezpogojno ljubezen, ki naj bi jo povprečna čustveno zrela oseba razumela, čutila in doživela.

5 čudovitih ljudi, ki so delili osebne zgodbe

Vsekakor nisem želela, da bi knjiga odsevala samo mojo perspektivo, zato sem k sodelovanju povabila 5 krasnih ljudi, ki so bili pripravljeni z mano (in številnimi bralci) deliti svoje zgodbe, občutke, odnos s psom in do psa, osebno pripoved o tem, kako so jim psi spremenili življenje, pogled na svet jim nudili oporo ali bili opora, ko so to potrebovali. Sara, Asja, Vid, Nina, Simona, 100-krat hvala!

Kliknite na fotografijo, da jih bolje spoznate.

Vsem se je zdelo skrajno nenavadno, da bodo med mojimi kratkimi zgodbami vključena doživetja drugih (Kako bo to funkcioniralo? Bo delovalo? A kar med tvojimi poglavji bodo druge zgodbe? Ni mi logično …), zdaj pa pravijo, da jih je premalo.

Hkrati je to ena izmed redkih stvari, ki jo obžalujem (poleg nekaj epizod, ki sem jih dobesedno pozabila vključiti v knjigo in sem jih v precej boemsko urejeni mapi na Drivu našla konec novembra 2024): da nisem vključila vsaj še nekaj osebnih zgodb! Mogoče izdam kdaj dopolnjeno različico 🙂

Razgiban in pester ustvarjalni proces

Dobro leto je trajal celoten proces pisanja ter urejanja in to ob redni službi. V praksi to pomeni, da so bili popoldnevi, vikendi, dopusti in prazniki namenjeni predvsem pisanju, moje socialno življenje pa je bilo na psu. Dobesedno 😼 Bili so dnevi, ko sem se ukvarjala samo z enim odstavkom in bile so zgodbe, ki so bile napisane v nekaj urah. Več kot 70 % knjige sem napisala na telefon; epizodo Veliki fantje ne jočejo sem recimo napisala, ko sem čakala, da mi menjajo gume na avtomobilu. Knjiga v nastajanju je bila tako dobesedno z mano vedno in povsod ❤️

Na prvi pogled se sliši enostavno, ampak ustvarjalni proces je hudič in sestavljen iz različnih odtenkov.

Včasih kar ne moreš verjeti, kako dobro ti uspe kaj napisati, se pa naslednji dan sprašuješ, če bo to sploh kdo bral. Ali pa napišeš nekaj “fenomenalnega”, čez 3 tedne pa bereš in se sprašuješ, kaj za vraga je to in seveda obratno: najdeš star zapis, ki je bil že na odpisu od l. 2019 in se ti kar naenkrat zdi krasen!

Skratka, zelo bordersko, kar pa mi na nek čuden način v bistvu zelo odgovarja. Ob enostavnih in preprostih projektih mi hitro postane dolgčas in izgubim motivacijo. Moja šibka točka na več področjih 🙂

Kliknite na fotografijo za več informacij.

Malo nenavadne statistike: v knjigi je 129-krat je omenjen pes, 15-krat pasjeljubci, 56-krat skrbniki, 13-krat veterinar, ljubezen 15-krat, a med vrsticami je te ljubezni neprimerno več. Absolutno priporočam branje med vrsticami. Bo bolj zabavno!

Prvi odzivi na knjigo Dokler naju pes ne loči

Potem je bilo poletje, prišla je jesen in z njo tudi založba. Izid je postajal vse bolj realen, otipljiv, bližji, knjiga je počasi zapuščala varno zavetje Drive mape in šla k urednici, lektorici, oblikovalcu … skladno s tem se je tudi dramaturginja (beri: paničarka) v meni začela prebujati. Odzivi testnih bralcev so bili dobri, ampak zdaj gre zares!

Bralci ne bodo več testni, ampak pravi. Jim bo knjiga všeč? Bo knjigo sploh kdo prebral? Jo bodo začutili? Se bodo v njej našli?

Naslova nisem imela praktično do zadnjega trenutka, kar je dodatno poganjalo moj živčni sistem. Naslov se mi običajno vedno utrne med pisanjem, tokrat pa ni pomagal niti brainstorming ob sončnih zahodih in hladnih špricerjih. Želela sem nekaj udarnega, samo po sebi povednega, malo dvoumnega in kakšno zanimivo besedno igro, nobenih tačk, repkov in kosmatincev. Preprosto 😉 Situacijo je na koncu rešila mama in to na zelo enostaven način: pogledala je v kazalo knjige in rekla: to je to! In je res, ampak kaj ko včasih ne vidiš tega, kar imaš pred nosom.

Ko je knjiga novembra ’24 končno ugledala luč sveta, nisem bila na trnih, to so amaterske bolečine. Zdelo se mi je, da me je nekdo posadil na črepinje! S strahom in kepo v mojem gastritičnem želodcu sem spremljala vse naprave in kanale, da ja ne bi spregledala kakšne povratne informacije.

Potem sem končno dobila prva mnenja bralcev in si s tem pomirila tudi dušo. Ljudje, ki imajo radi pse, so se v knjigi našli in jo vzeli za svojo. In to je vse, kar šteje!

Če želite prebrati posamezno izjavo, kliknite na fotografijo.

Knjiga Dokler naju pes ne loči je na voljo pri Založbi 5KA, v trgovini Miss Hope v Izoli, v spletni trgovini retrievershop.si, dobite jo seveda tudi pri meni v Ljubljani (pišite mi in se dogovorimo za prevzem [email protected]).
Če pa želite pokukati v knjigo, si lahko na spletni strani doklernajupesneloci.si brezplačno prenesete prvo poglavje in nekaj izbranih odlomkov.

To je seveda komaj začetek, saj je izdaja knjige kot rojstvo: spočetje je zabavni del, potem pa jo je treba vzgojiti tako, da najde pot do pravih bralcev, kar je lahko izziv.

Moj cilj je jasen: želim si, da knjiga pride v vsako vas, do vsakega človeka, ki jo potrebuje in dobi svoje častno mesto v srcih ljudi, ki imajo radi pse. Vem, da me čaka še dolga pot in vesela ter hvaležna bom, če mi boste pri tem pomagali; že če informacijo o knjigi delite z najbližjim pasjeljubcem, ste naredili ogromno ❤️Hvala!

Ali bo nadaljevanje?

To je eno izmed bolj pogostih vprašanj, ki jih slišim od – več kot očitno zadovoljnih – bralcev. Na srečo se je pisateljica v meni očitno zbudila in dobro ogrela, čutim, da je knjiga Dokler naju pes ne loči komaj začetek.

(((Ljudje na svetu imamo različna poslanstva: medtem ko nekateri skrbijo za višjo rodnost, očitno nekateri čutimo, da moramo pisati. O psih, ljudeh, pasjeljubcih; za pse, ljudi in pasjeljubce.)))

Upam, da bom lahko nadaljevala tam, kjer sem končala – zadnja napisana epizoda (poglavje): Pokaži mi, kako se obnašaš do psa, in povem ti, kdo si!, kjer sem si kot osnovo za pisanje vzela teorijo stilov navezanosti. Gre za teorijo, ki izhaja iz humane psihologije, ampak se v zadnjem času preučuje tudi v kinoloških študijah. Fraza, da je pes ogledalo skrbnika, tako dobiva utemeljeno znanstveno podlago! In to, kako se človek obnaša do psa, nam lahko veliko pove o tem, kako se bo ta isti človek obnašal do nas.

Vsekakor tudi mene zanima, kaj bo prineslo nadaljevanje, ki se ga izjemno veselim!

Iskrene čestitke vsem, ki ste se prebili do konca tega prispevka; knjiga bo mala malica 😉 Je sicer malo daljša kot ta objava, nekje 170 strani ima, ampak vsi pravijo, da so jo prebrali na mah in bi še, tako da kar pogumno!

Ta vpogled v knjigo pa zaključujem pa z odlomkom iz zgoraj omenjenega poglavja, ki je tudi eno izmed mojih najljubših ❤️ Uživajte!

odlomek iz knjige Dokler naju pes ne loči

Bo nekdo, ki se psa pretirano oklepa in v njem išče potrditev v odnosu do sočloveka, res tako zelo drugačen, recimo popolnoma prezirljiv? Ali pa nekdo, ki psa drži na pretirani razdalji in ne upošteva njegovih meja in izraženih potreb, res uspel vzpostaviti, in predvsem obdržat, globlji odnos z bližnjim? Se lahko res zaneseš na nekoga, ki psu ne nudi opore, takrat, ko jo potrebuje? Bo z lahkoto zatajil tudi tebe?

Vedno obstajajo izjeme, a saj vemo, da potrjujejo pravila. 

Seveda se lahko popolnoma motim, razmišljam preveč romantično in živim v iluziji. Ljudje smo nenazadnje mojstri ustvarjanja iluzij, prepogosto naredimo obratno od tega, kar čutimo in povemo drugače, kot mislimo, četudi žar v očeh pripoveduje nekaj drugega. 

A za žarečimi očmi se lahko skriva marsikaj, od neizmerne sreče in predanosti življenju do nenehne potrebe po potrditvi. Nerodnost. Plahost. Zadržanost do bližine. Negotovost do sveta in sebe. Strah. In seveda pes, ki vsemu temu zvesto sledi; naučil se je nihati v odnosu, ki sta ga vzpostavila in je, kakršen pač je. Veliko pove tudi to, če odnosa dejansko ni.

Zato se mi včasih zdi, da če želimo zares spoznati človeka, moramo pogledati onkraj mehkega kožuha in žarečih oči. A v srž duše skrbnika bomo videli šele takrat, ko bomo občutili zgornjo mejo zmogljivosti ljubezni ter odnosa, ki ju človek premore do svojega psa. Ta se zagotovo zrcali tudi v odnosu do bližnjih (ljudi). Ni nujno, da bomo to sprejeli, bomo pa morda lažje razumeli.