Homeopatija si kot dopolnilna metoda zdravljenja tudi pri nas počasi, a vztrajno utira svojo pot. Je kompleksen sistem zdravljenja, ki zahteva celosten pristop in določeno mero znanja ter razumevanja njenih osnovnih principov delovanja, saj je samo na tak način lahko tudi uspešna. O tem, kako poteka homeopatsko zdravljenje, zakaj imate vi, kot lastnik živali pomembno vlogo pri izbiri zdravila in katere homeopatske remedije morate imeti na zalogi za prvo pomoč, sem se pogovarjala z Rokom Planovškom, dr. vet. med. in homeopatom (mimogrede, krasen sogovornik!). Rok Planovšek je polno zaposlen v Veterinarski ambulanti Mozirje, njegova strast so konji in je tudi (aktiven) član Društva za zaščito konj. Kljub temu si je vzel čas, da sva se pogovorila o vseh perečih vprašanjih, ki se pojavljajo okoli homeopatije.
Amneza – postavljanje diagnoze je pri homeopatskem zdravljenju drugačno kot v konvencionalni medicini. Kako običajno zgleda homeopatski pregled in zakaj je pomembno, da je nadaljnja terapija zastavljena individualno?
Pregled pri homeopatu je v osnovi ali začetku popolnoma enak kot pri kateremkoli veterinarju. Prav tako je potreben klinični pregled, dodatne diagnostične preiskave, potrebna je diagnoza bolezni, ime bolezni, od tu ven pa homeopat nadaljuje oz. nadgrajuje s homeopatsko anamnezo, ki je bolj obširna od šolsko medicinske anamneze. Homeopat išče vzroke bolezni zelo globoko, pri ljudeh govorimo tudi o družinski anamnezi, zanima ga vpliv vseh mogočih dejavnikov okolja, zanimajo ga modalitete (kaj poslabša, kaj izboljša bolezensko stanje), shema od glave do pet, homeopat je pozoren na pacienta, takoj ko pride ta v ambulanto oz. kako se pri pregledu obnaša. Pomembna je vsaka podrobnost in nenavadnost. Npr. neko vročinsko stanje potem, ko je bil pes čisto premočen na dežju, ali pa vročina, ko je psa napihal mrzel suh veter – tukaj je razlika v vzrokih, kar vodi homeopata do popolnoma različnih zdravilnih sredstev. Homeopatska anamneza vzame veliko časa, pri njej iščemo značilnosti posameznika v njegovem bolezenskem stanju.
Pri določanju zdravila za žival je torej pomemben tudi lastnik, predvsem njegove sposobnosti opazovanja živali in opisa njegovega obnašanja?
Točno to. Vedno poskušam razložiti, kaj vse me zanima: kje pes leži, kje spi, česa ga je strah in kaj najraje je. Lastnikov pa včasih kar ne morem odvesti stran od simptoma, recimo pri vnetju kože govori samo o izpuščaju, kje je izpuščaj, kakšen je izpuščaj, kako je vse rdeče in koncu se sučeva samo okoli izpuščaja. Seveda je tudi to pomembno, a kot si že prej izpostavila, homeopatija funkcionira drugače. Običajno kar rečem, opišite mi svojega psa, kakšna je njegova tipična značilnost, ki ga loči od drugih, kaj je tista lastnost, ki vašega psa naredi „vašega“. To je tisto krovno določilo, ki pomaga določiti oz. Izbrati pravo zdravilo.
Torej je to še en razlog več, da se ne zdravi simptomatsko?
Da. Sicer poznamo preizkušene indikacije, recimo za kožne izpuščaje, 5, 6 ali 7 zdravil, ki bi prišla v poštev, obstaja jih sicer še veliko več, a med njimi moraš diferencirati in izbrati pravo, potem vidiš, ali pride do izboljšanja. Če dobiš premalo informacij, se lahko zgodi, da izbereš napačno zdravilo.
In če ne pride do izboljšanja, je to lahko med drugim tudi zaradi tega, ker zdravilo ni bilo pravilno izbrano. Ali je v tem primeru smiselno ponoviti zdravljenje, a z drugim zdravilom?
Da, absolutno.
Če princip zdravljenja poteka po načelu podobno s podobnim, ali homeopatija deluje tudi preventivno? Ali ne bi v tem primeru preventivnega zdravljena dosegli ravno nasprotnega učinka, „izbruh“ simptomov?
Homeopatija lahko deluje preventivno, ampak le v točno določenem stanju ali obdobju. Naj razložim praktično: psu po koncu agility treninga damo Arnico in mu s tem preprečimo oz. omilimo vnetje mišic in hitrejšo regeneracijo po težkem naporu. Če bi mu dali Arnico pred treningom, bi bil pes nekoliko pobit, neživahen, tukaj bi bilo zdravilo izbrano ob nepravem času. Ali pa poporodna eklampsija pri psici, ki je visoko breja (čeprav je ta zelo redka, a recimo v primeru, da je psica to že doživela ali pa pričakuje veliko mladičev): že nekaj tednov pred porodom dajemo psici Calcium phosphoricum in Magnesium phosphoricum, kar ji omogoča vzdrževanje normalne rezerve mineralnih snovi, za katere vemo, da se po porodu lahko nenadno kritično porabijo, kar vodi do poporodne mrzlice. Ali pa vsakemu mladiču se priporoča aplikacija Calc. carbonicuma za uravnoteženo rast in razvoj.
Da, nekaj preventive s homeopatijo je, ampak kot veste sami, z nepravilno izbranim sredstvom, lahko izzovemo blage simptome ali pa ne dosežemo tistega, česar si želimo.
“Homeopatija nikakor ne more nadomestiti klasične veterine.”
Ste veterinar homeopat: ali lahko homeopatija popolnoma nadomesti konvencionalno veterino? Kdaj bi pacientu ponudili farmakološka zdravila ter konvencionalno zdravljenje in kdaj menite, da je homeopatija boljša izbira?
Nikakor je ne more nadomestiti. Vse mogoče terapije morajo iti z roko v roki. S homeopatijo je pri živalih včasih težko, saj nam pogosto manjka simptomatika, živali nam ne morejo opisati težav, včasih pa premalo izvemo od lastnikov. Velikokrat manjka simptomatika, ki je ključna za izbiro zdravila, včasih manjkajo tudi izkušnje. V teh primerih se najpogosteje odločimo za konvencionalno zdravilo. Homeopatija je vsekakor boljša izbira, ko se bojimo stranskih učinkov konvencionalnih zdravil, pri različnih kroničnih in alergijskih stanjih.
Če bi se recimo oglasila v VA Mozirje, kjer ste zaposleni: bi domov odšla s škatlico farmakoloških tablet ali s homeopatskimi remedijami? V mislih imam seveda tako bolezensko stanje, kjer bi homeopatija lahko pomagala in ne vročinskega udara/zastrupitve, kjer je treba nemudoma ukrepati.
Lahko z enim ali z drugim, ali s kombinacijo obojega, odvisno je od primera. V praksi smo veterinarji pač zdravniki za živali, v praksi imamo vse mogoče, moramo biti kirurgi, internisti, dentisti, dermatologi … s homeopatijo smo si nekateri znanje nadgradili in tako jo kombiniramo s konvencionalnim zdravljenjem.
“V večini tujih držav je homeopatija priznana metoda, ponekod jo celo krijejo zavarovalnice.”
V Sloveniji smo z alternativnimi metodami zdravljenja precej v zaostanku, sploh v primerjavi z naprednejšimi državami, nenazadnje pa tudi zaradi tega, ker so homeopatska zdravila v lekarni dostopna komaj zadnjih nekaj let. Kakšne razlike v zanimanju in povpraševanju po homeopatskem zdravljenju živali opažate v zadnjih 10 letih oz. v obdobju, odkar se aktivno ukvarjate s homeopatijo?
Sem prvi, ki je naslovil pismo na veterinarsko zbornico (pred približno 10 leti), v katerem sem opozoril in predlagal naj izobraževanje iz homeopatije in homeopatijo v veterinarski medicini prevzame krovna organizacija veterinarjev praktikov, naj homeopatija ostane v stroki, kot je to v večini tujih držav. Bila so seveda začetna nasprotovanja, kolo pa se je v naslednjih letih odvrtelo v pravo smer in dosegli smo, da je bila homeopatija v veterinarski medicini priznana prej kot v humani medicini. Redki rejci in lastniki živali so homeopatijo poznali že prej, zanimanje pa je naraščalo bolj in bolj, kar je tudi nas spodbudilo k izobraževanju in na pot uveljavljanja homeopatije. Povpraševanja je vsako leto več, ljudje berejo, se osveščajo, so v stiku s svetom in tujino. Vedno bolj se zavedajo škodljivosti konvencionalnih zdravil in neuspešnosti nekaterih terapij.
To, da so homeopatska zdravila dostopna v vseh lekarnah, je nedvomno prednost, prinaša pa tudi slabosti. Ker so zdravila dostopna vsem, je veliko „samozdravljenja“, kupovanja zdravil na pamet, po priporočilu znancev in prijateljev. Veliko je tudi simptomatskega zdravljenja, kar pa se nikakor ne sklada s konceptom celostnega zdravljenja. Kaj svetujete v takem primeru?
Tudi za samozdravljenje ali zdravljenje lastne živali je treba marsikaj prebrati, se poglobiti. Tisto, kar nekaj na pamet, kot pravite, to se hitro znajde v slepi ulici. Vendar pa obstaja veliko homeopatskih zdravil, ki jih lahko vsakdo z le nekaj predznanja uporabi za razne ne preveč hude bolezenske ali travmatske primere na sebi, na svojih najbližjih, na ljubljencih. Vsakdo si lahko oblikuje homeopatsko domačo lekarno. Gre za preizkušene indikacije t. i. manjših zdravil, ali zdravil v nižjih potencah, ki so indicirana za določena stanja ali poškodbe. Npr. v domači lekarni ne sme manjkati Arnica, uporabimo jo vedno pri kakršnikoli topi travmi, krvavitvi, Aconitum, pri začetni stadijih vročine, Calendula pri odrgninah … Dobro je imeti doma eno četico neškodljivih, učinkovitih homeopatskih »aspirinčkov«, za katere pa nas mora podučiti homeopat farmacevt ali kdorkoli, ki ima s tem izkušnje.
Kaj se poleg že omenjene homeopatske Arnice, Aconituma in Calendule splača imet na zalogi?
Arsenicum je priporočljiv za bruhanje po zaužitju pokvarjene hrane, Nux Vomica v primeru prenažrtja ali akutne driske, za pse, ki se v avtu slinijo ali pa imajo „potovalno slabost“ pa pomaga Tabacum …
Ampak – kako to dozirati? Homeopatska zdravila so običajno označena s črko C ali D in številko, recimo Belladonna C30, Arnica C12 ali Hepar Sulfuris D6. Kaj to v bistvu pomeni in kaj to pomeni za praktično uporabo, doziranje?
C in D pomenita potenci. D je decimalna potenca, C je centisemalna potenca. D1 pomeni recimo en (1) del pratinkture z desetimi deli topila. Nižje potence delujejo na nivoju organov in tkiva, višje potence, recimo D200, kjer molekul praktično ni več, ampak je samo še visoka energija, delujejo na psihičnem in duševnem nivoju. D potence so nekoliko bolj udarne, močne. C potence pa so v razredčene v razmerju 1: 100, zato so tudi bolj blage. C30 je nekako najbolj pogosto uporabljena potenca. Za domačo rabo in za prvo pomoč recimo ob udarcu, poškodbi, prehladu, pride v poštev nižja potenca, če pa je izvor duševne narave, je potenca višja. Na primer, Belladonna je za odlična za prehlad, hudo bolečino, rdečico. V teh primerih uporabiš nizko potenco, recimo D6, a Belladonna se uporablja tudi v primeru, ko je pes agresiven, razmeče vse okoli sebe in se ne zmore kontrolirati. V tem primeru uporabiš C200.
“Danes smo ljudje pač tako usmerjeni, da moramo vse potipati, izmeriti in videti, da potem verjamemo.”
Kakšen pa je splošen odnos konvencionalne veterine do homeopatskega zdravljenja živali? Kako „znanstvena“ stroka gleda na nekaj, kar „nima dokazanih zdravilnih učinkov delovanja“?
Splošen odnos je takšen, da si večina misli, da je pa vendar seveda nekaj na tem, da stvar deluje, sicer ne bi bilo toliko napisanega in raziskanega in ne bi bilo toliko ozdravljenih, ampak …
Da, pogost je ta ampak, ki pomeni, da šolska medicina ali konvencionalna znanost še vedno ni zadovoljna z dokazi o delovanju homeopatije. Danes smo ljudje pač tako usmerjeni, da moramo vse potipati, izmeriti in videti, da potem verjamemo. Študij in dokazov o delovanju homeopatskih zdravil je ogromno, gre za različna energetsko fizikalna merjenja, do poizkusov na živalih in ljudeh, vendar dokazi in sistemi dokazovanja ne zadostujejo standardnim smernicam in okvirjem farmakoindustrije.
Kako pa odgovarjate tistim (kolegom), ki pravijo, da so homeopatske kroglice samo „zmes saharoze“?
Če me je pripravljen poslušati, mu opišem postopek nastajanja homeopatskega zdravila, če ne, se lahko samo nasmehnem.
Jaz sem vas pripravljena poslušati. Mi lahko na preprost način poveste, kako so narejena? Mnogi se jih tudi „bojijo“, saj je v homeopatiji uporabljena Belladonna, ki je sicer strupena ali pa arzenik – in nista edina.
Ko sem prvič bral prispevek o homeopatiji in v knjigi videl vse te strupene rože, težke kovine in druge elemente sem bil tudi sam presenečen. V homeopatiji imaš 4 skupine izvorov zdravil: kraljestvo rastlin, kraljestvo mineralov, kraljestvo živali in nosode, ki so povzročitelji bolezni. Vzemiva na primer Belladonno, o kateri sva se že pogovarjala: v nekaterih primerih je uporabna cela rastlina, v nekaterih samo cvetovi, drugič korenine. To se po točno določenih postopkih namoči v alkohol in nastane pratinktura. Iz pratinkture pa se potem naprej začne potencirat, recimo en (1) del pratinkture in 100 delov topila za potenco C1 in tako se nadaljuje vse do potence C200. Zaradi redčenja homeopatska zdravila je vsebnost škodljive rastline tako nizka, da ne more škodovati, pri potenci C23 pa praktično izgubiš vse molekule …
… kar je odličen argument za vse skeptike, ki trdijo, da homeopatija prav zaradi tega ne more pomagati, ker ne vsebuje učinkovin oz. so te take nizke – da ne morejo pomagati.
Tako je. A priprava homeopatskega zdravila je postopek prenašanja informacije tega zdravila, s pratiknture, na topilo. Za vodo je dokazano, da se njene molekule organizirajo v “clustre” in ti “clustri”, če imajo informacijo tega zdravila, se organizirajo v točno določeni obliki. Da ima voda spomin, je že znano in podobno je s saharozo.
Pavšalna trditev, da homeopatija ne pomaga, ne deluje in ne vsebuje „učinkovin“ kaže samo na to, da oseba, ki to trdi, osnovnih principov delovanja in priprave zdravil sploh ne pozna?
Tako je.
Si upate napovedati, kako se bo homeopatsko zdravljenje živali pri nas odvijalo v prihodnje in nenazadnje, kako se bo spremenil odnos do homeopatije? Tudi akupunktura je bila včasih prezrta in „mazaška“ metoda, dokler je ni potrdila WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) in se zdaj uporablja kot priznana komplementarna metoda zdravljenja tudi pri živalih.
Minili sta 2 leti, odkar je v Sloveniji 16 veterinarjev opravilo izpit iz homeopatije v veterinarski medicini po standardih mednarodne veterinarske homeopatske zveze. Na nas je, da s homeopatijo pridno delamo in se jo naprej pridno učimo. Smo tako rekoč pionirji homeopatije s časovno kratkimi izkušnjami in moramo še veliko narediti. V lanskem letu se je začel nov ciklus izobraževanja za nove veterinarje homeopate. Menim, da nam kaže dobro, pri zdravljenju živali in ljudi je ta metoda zdravljenja postala nepogrešljiva, ljudje in živali jo potrebujemo. V večini tujih držav je priznana metoda, ponekod jo celo krijejo zavarovalnice. Kolo se suče naprej …
Ne spreglej Rokovega predavanja o homeopatiji >>>
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Dodaj odgovor