Ste se kdaj vprašali, zakaj imamo (nekateri ljudje) tako zelo radi pse? Kaj pa, če ni vse samo pridobljeno in privzgojeno, ampak je deloma zapisano tudi v naši genetiki? Ena izmed raziskav namiguje v tej smeri in, kot vemo, proti genetiki ne moremo prav veliko 🙂
DNK zapis in ljubezen do psov
Leta 2018 (torej že skoraj v polpretekli zgodovini) so strokovnjaki Roslin inštituta in škotske univerze Rural college izvedli genetsko raziskavo, v kateri je sodelovalo 161 študentov. Pod drobnogled so vzeli njihov DNK zapis, hkrati pa so morali izpolniti vprašalnik, ki se je nanašal na njihov odnos (empatijo) do živali.
Izsledki so bili nadvse zanimivi, saj se je pri tistih študentih, ki so izkazali tudi največ sočutja do živali, v genskem zapisu pojavila prav posebna različica oksitocina. Oksitocin je pomemben hormon, znan tudi kot hormon ljubezni, ki igra ključno vlogo pri navezanosti, sproščanju in umirjenosti. Sprošča se pri vseh ljudeh, ob različnih situacijah: ob objemanju, poljubljanju, med intimnostjo in ima odločilno vlogo na naše (dobro) počutje. Ta hormon je tudi sicer predmet številnih raziskav, a je bil tokrat prvič na tak način obravnavan v povezavi s psi, ljudmi in ljubeznijo – navezanostjo, ki se med njimi ustvarja.
Zdaj je morda bolj jasno, zakaj pasja družba tako blagodejno vpliva na ljudi oz. zakaj na nekatere ljudi vpliva drugače, bolj odločilno, kot na druge?
Raziskovalci so prav tako odkrili, da so več naklonjenosti in empatije do živali izkazovale ženske (tukaj jim verjetno lahko kar verjamemo na besedo) in ljudje, ki delajo v poklicih, ki so povezani z živalmi. To je po eni strani tudi prav tako razumljivo, a študija vsekakor daje zanimiv vpogled v to, zakaj se nekateri ljudje s psi morda povežemo bolj kot drugi.
Ni vse genetika!
Seveda so za povezanost in navezanost na psa odločilni tudi drugi faktorji. Človek (ali pes) ni samo produkt genetike, ampak tudi okolja, vzgoje, prepričanj, izkušenj. Je pa to nedvomno sveža perspektiva na odnose med ljudmi in psi, malo za šalo, malo za res pa tudi krasna priložnost za izgovor, da se ljubezen do psov skriva v naših genih.
Pasja družba nas pomirja, ob pogledu na psa se pogosto razveselimo, raznežimo in pozabimo na neprijetne situacije, ki so se zgodile čez dan. Psi nas nikoli ne sodijo, samo zvesto opazujejo in vse, kar nam dajo, je brezpogojna ljubezen. Skrb za njih nas osmišlja in strukturira našo dnevno rutino. Psihologi tudi pravijo, da je navezanost, ki jo čutimo do psa, pogosto primerljiva s tisto, ki jo starši čutijo do svojih otrok. Psi so, podobno kot otroci, popolnoma odvisni od ljudi in posledično v nas vzbudijo podobne zaščitniške občutke, kot jih starši čutijo do svojih otrok. In podobno kot starši za svoje otroke želijo vse najboljše, k enakemu cilju stremimo tudi skrbniki psov. Govorim o občutkih in ne o tem, bi imamo pse kot nadomestilo otroka. To je obtožba, ki zahteva bolj podrobno in argumentirano obravnavo, sploh v času, ko so kompenzacije postale normalen del našega vsakdana na različnih področjih; dokler nas v odnosu s psom vodi misel, da moramo skrbeti vrsti primerno, se lahko takim komentarjem samo nasmehnemo.
Edini, ki smo tako povezani
Ljubezen in povezanost, ki jo nekateri ljudmi čutimo do svojih psov, je zato resnično neverjetna. Ne gre za to, da bi pse imeli raje kot ljudi ali da ljudi ne bi marali, temveč za drugačno obliko ljubezni in naklonjenosti, tako ki je do lastne vrste ne (ob)čutiš na isti način. In s tem ni nič narobe, je samo – drugače. Nenazadnje smo psi in ljudje neke vrste posebnost: smo edini, ki smo se tako globoko povezali z nekom, ki ni naša vrsta.
Viri:
The Universuty of Edinburgh
Calmery blog: People who love animals more than people: Psychology of empaty
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Dodaj odgovor