Čas za slovo vedno pride prehitro in ko pride, je hudo, četudi smrt nastopi zaradi starosti in jo potihem že pričakujemo.
Mislim pa, da se o smrti in uspavanju živali premalo govori. Pogosto pozabljamo, da živali smrt drugače dojemajo kot ljudje, zato se mi zdi zelo pomembno, da dobrobit živali in njeno dostojanstvo vedno postavimo nad svoja čustva in nad naše dojemanje smrti kot izgube. Ne glede na to, kako grozno jih imamo radi in kako močno si želimo, da bi z nami in ob nas ostale za vedno, se moramo včasih racionalno odločiti in jih izpustiti, ji “dovoliti” stran od sebe, na tisti drugi svet, čez mavrico … In čeprav je to vedno težko, naredimo to z ljubeznijo, da bo živali toliko lažje.
Osnovni pogoj = veliko ljubezni
Živali so izjemno empatična bitja, ki nase prevzemajo naša čustva. Če bomo v njenih zadnjih trenutkih jokali, hlipali in drgetali, bomo umirajočo žival samo dodatno obremenili, zato naj bosta ljubezen in mir tisti zadnji čustvi, ki jih žival prejme od nas, ne glede na to, ali umira doma ali smo se odločiti za evtanazijo.
Kdaj pa peljati žival na uspavanje?
Če živalim prisluhnemo in jih opazujemo, nam bodo dale prave znake: običajno začnejo zavračati hrano ali pa se želijo umakniti v samoto, nekatere bodo še bolj iskale vaše bližino. Predvsem moramo zaupati notranjemu občutku, ki nam bo gotovo dal vedeti, kdaj je nastopil tisti trenutek.
Sama tudi menim, da mora odgovor na to vprašanje poiskati vsak pri sebi in v sebi. Vsak najbolje pozna svojo žival in prepričana sem, da bo vsak točno videl, kdaj bo v njenih učkah začelo ugašati življenje in se bo začela pripravljati na življenje čez mavrico.
Naj bo zadnji dan prijeten in ljubeč
Ko se odločimo, da je nastopil čas za uspavanje in s tem njen zadnji dan, naj bo ta čim bolj prijeten in ljubeč. Če ima žival apetit, ji pripravite njen najljubši obrok, v košaro ji namestite njene najljubše igrače. Razvajajte jo. Obkrožite jo z ljubeznijo, dajte vedeti, da jo podpirate in bodite močni.
Predvsem pa pravočasno pokličite izbranega veterinarja in povejte, zakaj prihajate. Na tak način se boste tudi izognili neprijetnemu čakanju v čakalnici in boste vsaj nekoliko zmanjšali že tako hud stres.
Tudi ob evtanaziji ne smemo pozabimo na ljubezen in podporo
Zberite zadnje moči in stojte živali ob strani, medtem ko bo veterinar izvedel postopek evtanaziranja. Vem, to je grozno težko in večina bi najraje kar zbežala iz ordinacije, ampak to se mi ne zdi fer do živali. Mi smo edini, na katere se lahko naša žival zanese 100 % in nikakor je ne smemo razočarati takrat, ko nas zadnjič najbolj potrebuje.
Naj se sliši še tako absurdno, ampak zdi se mi izjemnega pomena, da živali “čez mavrico” ne pospremimo s solzami in hlipanjem, ampak z veliko ljubezni in podpore. Žival ve, kaj jo čaka in prehod na drugi svet bo za njeno dušo lažji, če jo spustimo z mirom in razumevanjem.
Našega žalovanja pa nikakor ne smemo zatreti
Žalovanje je nekaj najbolj normalnega in naravnega ter popolnoma logično je, da bomo po smrti živali v sebi čutili ogromno praznino. Koliko časa bo trajalo, je odvisno od vsakega posameznika in če si gospodinjstvo delite z drugimi živalmi, boste verjetno opazili, da žalujejo tudi one. Pustite času čas in bodite hvaležni za vse skupne trenutke, saj bodo spomini ostali za vedno …
Smrt je huda stvar, a prav gotovo je mnogo hujša za tiste, ki preživijo, kot za tiste, ki odidejo v miru. Sama menim, da smrt pomeni samo konec fizičnega življenja in se nekoč in nekje ponovno vsi snidemo, tudi z našimi živalcami. Če nikjer drugje, pa na prostranih poljanah sanj …
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
dubravka turk
Zdravo!
Preberem vse, kar pošljete, psički kuham sama po vašem receptu. Prebrala pa sem tudi vse o evtanaziji. Me pa bega ali pustiti psa na veterini /kar se mi zdi neetično/ ali ga kremirati oz. pokopati. Morda je to iztočnica za še eno vaše razmišljanje, ki ga vedno rada berem
Hvala in pozdrav Dubravka Turk
Lena Gregorčič
Čeprav je to odločitev vsakega posameznika in nenazadnje tudi svojih finančnih zmožnostih, bi se sama odločila za kremacijo. Prvega psa smo pustili na veterini in me to še danes žre.
Iris
Se ne strinjam. Imam izkušnje, da živali niso več jedli, pili, se odzivali, samo še vegetirali, celo veterinarji so svetovali uspavanje.
Danes so zdravi, srečni, živi.
Vsaka žival si zasluži možnost ozdraveti, ponovno možnost za življenje.
Mnoge živali se prehitro uspava. Zato ker je to lažja pot, kakor tedne ali celo mesece za žival noč in dan skrbet, jo z brizgami hraniti, previti, obračati, prebedeti noči ob nje, vsakič znova upati, iskati druge načine jo zdraviti, kakor ponujajo veterinarji.
Mnoge živali se borijo, čeprav se na zunaj ne vidi, a radi bi se živeli in mi jim to možnost vzamemo, jih ubijemo, ko bi lahko še ozdraveli.
Dajmo jim možnost. Uspavam jih še vedno lahko, ozivimo nikoli več.
In ne, nisem proti evtanaziji. Sem pa zato, da se ta uporablja kot resnični zadnji izhod, ko je žival nedvomno poškodovana tako, da niti malo možnosti ni, da ozdravi.
Da je žival v bolečinah, se izjemno slabo počuti, se ne odziva, zame ni zanesljiv znak za uspavanje.
Dajmo se vprašat, kaj bi si želeli, če bi bili mi na njihovem mestu, v isti situaciji.
Zame vem. Rada bi, da ne obupajo nad mano, dokler imam še voljo, pripravljena bi bila potrpeti, samo da lahko še živim.
Drznem si reči, da živali si želijo isto.
Lena Gregorčič
Pozdravljeni, saj to piše 🙂 Predvsem moramo zaupati notranjemu občutku, ki nam bo gotovo dal vedeti, kdaj je nastopil tisti trenutek.Sama tudi menim, da mora odgovor na to vprašanje poiskati vsak pri sebi in v sebi. Vsak najbolje pozna svojo žival in prepričana sem, da bo vsak točno videl, kdaj bo v njenih učkah začelo ugašati življenje in se bo začela pripravljati na življenje čez mavrico.
jaz66
Pozdravljeni. Tudi moj kuža je odšel pred 3meseci za mavrico tja v mavrični svet. Tako mi je hudo. Na trenutke se mi zdi da ne morem ampak čas gre dalje. Malovsem googlala in zalutala sem..naj opišem ta moj prekleti občutek krivde. Moj kuža je bil star okrog 14let slep in kasneje ugotovljenim pljucnim edemom. PPrejemal je edemid vsakodnevno visoko dozo in zarad poskodbe okic umetne solze..s tem se da zivet brez problema. Venomer je imel kri v urinu in zaradi nestetih antibiotikov je bil ze imun in mu vec niso pomagale..torej nonstop vnetja in čudna lulanja. Tud sefel je kot na kaktusu kot da bi bil v bolecinah. Ogromno je presedel.Imel je tudi veliko prostato in majhen tumorcek se tam ampak brez sprememb. Na sprehodu se je upocasnil.. En mesec je imel spuscen rep in ga ni dvignil ob dotiku tam zadaj je kazal bolecine sploh pri zadnjicnem pregledu neznosno. Pred tem je bil nor jedec nato zadnje tri dni se je samo zasukal in v kočo..In ko sem na zadnjem pregledu po antibiotikih rekla kaj se je za nardit in ko smo prisli do spoznanja da nic ne pomaga in sploh nisem vedla kolko ga boli..vedla pa sem da ima bolecine sem se odlocila da zaspi.
Zalostna sem ker se je vedno hodil okrog in se zanimal za okolico vendar ko sem ga opazovala od dalec je tista zalost pretehtala..in ko neves stopnje bolecine..ko ti zival ne zna povedat
Upam da sem storila prav. Prekleto upam
pia
Naša Neli je odplavala čez mavrico 27.9. letos, stara komaj 12 let. O tem, ali bi se jo lahko še pozdravili je zdaj brezpredmetno govoriti. Ljubeče smo se poslovili od nje. Močno jo pogrešam. Mislim, da se njen duh vrača nazaj: enkrat sem jo slišala, kot bi skočila na kavč, drugič, kot bi spala pod kavčem in v sanjah vzdihnila. Ne recite, da je z mano kaj narobe…
Lena Gregorčič
Ko se je prejšnji pes poslovil, sem ga jaz še najmanj 3 mesece “videvala” pri kavču, na postelji, videla sem ga kako me gleda, ko jem … izguba kosmatih prijateljev je boleča, moramo si dati dovolj časa za žalovanje in nenazadnje tudi za to, da ponotranjimo, da nas naša ljubljena živalca zdaj čaka za mavrico, da se nekoč ponovno snidemo.
jaz66
Jaz sem se poslovila od mojga psa pred enim letom. Za starost tocno nismo vedeli ker je bil iz azila (priblizno 13,14 let). Ze od mladib let je kr hitro postal slep nato je sledilo cudno sedenje in kasneje kasljanje ugotovljen pljucni edem kasneje tudi velika prostata ampak se s tem da zivet..nato pa lulanje krvi in kronicna vnetja mehurja..vedno bolj pogostopogosto,na sprehode je hodil vendar se mu je vidlo da bol nagonsko ni mu bilo,zadnje tri dni je odklanjal hrano..ko je prislo tako dalec da antibiotiki niso vec pomagali ker je postal imun sem ga dala uspavat..prekleto upam da sem ravnala prav. Vem da bi se lahko bil z mano ampak stopnje bolecine ni znal povedat..
Design
Pozdravljeni,
Imamo 15 let staro labradorko. Vsa leta je njen domek dokaj široko ograjena in izolirana hišica. Vso leto je z nami vsak popoldan, razen pozimi malo manj. Sicer pa zimo preživi veliko bolje in uživaje, kot poletje…
Zadnji dve leti pa zelo zelo laja in smo za to še intenzivneje skupaj in na sprehodih. Ko jo prestavimo v hišo, v verando, takoj sili ven. Če jo pustimo zunaj, pa pobegne. Lajanje je tako zelo moteče za nas in za sosede. Drugače je še pri energiji, samo zaradi kolkov malenkost težje vstaja. Vso življenje pa je neskončno lačna. Ne vem, kaj naj naredimo. Prosim za kašen nasvet.