Pred časom je Klinika za male živali objavila prispevek z naslovom BARF – super hrana ali super tveganje, kjer je v zaključku sklenjeno, da gre pri hranjenju psa s surovo hrano seveda za tveganje. Čeprav sem tako sklepno misel tudi pričakovala, moram reči, da sem izjemno razočarana; problemi, ki jih v članku izpostavljajo, v resnici niti niso toliko v surovi hrani, temveč bi lahko bili predvsem posledica nevednosti pasjih skrbnikov, ki se s pripravo sveže (surove ali kuhane) hrane komaj spoznavajo. To pa se lahko reši z ustrezno strokovno informiranostjo.
Neuravnoteženost obrokov – nič novega.
Če se ne motim, je to prvi problem, ki je v članku izpostavljen. Ob tem me zbode v oči dejstvo, da se surova hrana za pse prodaja na cca. 40 klinikah za male živali v Sloveniji (zakaj, če prestavlja tveganje?). Ponudba je raznolika, a kolikor vem, so obroki 2 proizvajalcev, ki se prodajajo pri različnih veterinarjih »popolni« – in kot taki torej uravnoteženi, če pa niso »popolni«, so označeni kot dopolnilna prehrana (enako kot druga hrana za živali, npr. konzerve).
Kot navajajo v članku, naj bi dodatne analize (ne piše katere in kje) sicer pokazale, da tudi pri komercialni surovi hrani prihaja do odstopanj glede uravnoteženosti, kar je torej odličen protiargument na zgoraj zapisan odstavek. Žal pa ne prikazuje celotne slike, saj so številne raziskave tudi pokazale, da se marsikaj znajde tudi v popolnih in neoporečnih briketih; tudi pri nas so bili že odpoklici zaradi salmonele v briketih, a zaradi tega še nisem zasledila javnega poziva stroke, naj psov in mačk ne hranimo z briketi.
Bakterije. Spet.
Največji problem je, kot vedno, v nevarnosti prenosa patogenih mikroorganizmov na človeka pri sami pripravi obrokov. Sklepam, da je bila nedavna raziskava, ki je bila objavljena na to temo, preveč trivialna, da bi lahko prišla v širši krog stroke.
Kot sem že večkrat napisala, možnost prenosa obstaja čisto vedno, ko pripravljate zase hrano, zlasti surovo meso; tveganju ste izpostavljeni vedno, ko ne poskrbite za ustrezno higieno in pravila dobre prakse, ki jih veleva rokovanje s surovim mesom. Higiena mora biti na prvem mestu – dosledno čiščenje pulta po pripravi pasje hrane, pravilno shranjevanje surovega mesa in redno čiščenje pasje sklede. Kot sem že večkrat ugotovila, tukaj pogori največ skrbnikov psov.
Kaj je poanta ustrahovanja?
Kot skrbnici psa mi ta članek ne koristi prav veliko, senzacionalistični naslov mi kvečjemu daje vtis clickbaiterskega branja, kljub temu da je pod njim naveden seznam uporabljene literature in mu nihče ne more očitati, da nima temeljev, kot lahko to očitajo meni, konkretno v tem prispevku (ampak resnici na ljubo, ne da se mi več, ker to je najmanj že 5. prispevek na isto temo).
Pogrešam pa, kot sem že večkrat napisala, ne ustrahovanje, temveč informiranje s strani stroke: kako konkretno naj se izognemo tveganjem, ki so povezana s patogenimi organizmi, kako naj sestavim uravnotežen obrok, da bodo veterinarji, stroka, zadovoljni?
Konkretno, prosim!
Če pride zaradi vsebnosti kosti lahko do poškodb prebavil, kako se temu izogniti? Katere kosti ponuditi psu? Zakaj? Če pravijo, da je pomemben način odmrzovanja hrane, mi lahko prosim poveste, kako naj to izvedem? Če mi napišete, da ne smem pustiti hrane dlje časa na pultu na sobni temperaturi, mi prosim tudi povejte, kako naj torej to izvedem, da bo pravilno.
Ob vsem tem me seveda najbolj zanima, zakaj je procesirana hrana priporočljiva za naše pse in mačke, medtem ko nam, ljudem, na vsakem koraku tupijo v glavo, da moramo uživati svežo hrano. A niso živali, tako kot mi, živa bitja? A mi se pa ne moremo okužiti s hrano (npr. surova jajca v tiramisuju)? A pri nas ne more priti do pomanjkanj, če bi izmenično jedli en dan burek, drug pa pizzo? A so naši obroki vsak dan uravnoteženi in popolni?
Nevedni skrbniki in veterinarji kot dežurni krivci
Sicer se zavedam, da med veterinarjem in psom lahko stoji tudi neveden skrbnik, ki psa futra z ostanki kosila (kao sveža hrana), govejim bočnikom (kao kost za zobe), izključno z drobovino (kao ugodna) in podobnimi ekstremi, ki se na koncu rezultirajo v težavah, ki jih avtorici navajata v članku. Take primere nenazadnje na koncu rešujejo prav veterinarji in če pri tem niso najbolj uspešni, bo nevedni skrbnik s prstom pokazal ravno nanje.
Prav zaradi tega je ključnega pomena
izobraževanje in ne ustrahovanje.
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Dodaj odgovor