Ena pogostejših težav, zaradi katere lastniki svojega psa pripeljejo k meni na osteopatsko obravnavo, so bolečine v hrbtenici. To je razumljivo, saj je hrbtenica pomemben del gibalnega sistema in tako tudi zelo dovzetna za najrazličnejše poškodbe ter preobremenitve. Žal pa težave s hrbtenico pri psih številnim lastnikom postanejo očitne šele, ko se zares močno izrazijo navzven: ko se pes začne vidno težko premikati, ko že dolgo časa težko vstaja, noče hoditi po stopnicah, šepa ali na primer s kremplji in šapami podrsava po tleh.
Hrbtenica je kompleksen gibalni mehanizem
Včasih težave ostanejo neopažene oz. prikrite, vse dokler kuža »naenkrat« ne more več vstati, ob igri nenadoma zajoka, postane zgrbljen ali celo paraliziran. Hujše poškodbe je težje zdraviti in preventiva je vedno boljša kot kurativa, vendar se ne glede na spremembe na hrbtenici in težave, ki jih kuža ima, stanje pogosto še vedno da izboljšati s pomočjo osteopatske terapije ter z drugimi ukrepi (npr. prilagoditev gibanja, izguba telesne teže).
S tem namenom bom v tem prispevku predstavila zgradbo in delovanje hrbtenice ter tako prikazala, kako zelo kompleksen gibalni mehanizem je to. Hrbtenica namreč kopiči številne blokade ob najrazličnejših gibalnih težavah! To pomeni, da prevzema dodatno breme, kadar gre za bolečine v okončinah, trpi pa tudi, kadar je sicer zdrav pes izpostavljen različnim preobremenitvam: nenadzorovanim gibom, padcem, stalnim ponavljanje istih gibov (ponavljajoče skakanje, 100-krat teče za žogico, šprinta po bregu navzdol itd.), vlečenju in cukanju na povodcu. Hrbtenico dodatno bremenijo tudi nepravilna stoja in razvojne težave z gibali ter prekomerna telesna teža. Občutljiva pa je tudi na bolj neoprijemljive vplive – na stres.
Vse to se tekom življenja kopiči in na koncu lahko izbruhne v obliki t.i. »starostnih« gibalnih težav ali pa se bolečina izrazi že pri mlajših psih, ko še ni opaziti drugih degenerativnih sprememb na sklepih. »Starostne težave« z gibanjem se pojavijo, ko so vretenca, vezi, mišice in fascije že tako otrdeli in preobremenjeni, da ne zmorejo več prevzemati bremena. Simptomi izbruhnejo navzven v obliki težkega vstajanja, počasnega gibanja, utrujenosti, odpora do igre itd. V povezavi s »starostnimi« težavami se običajno pojavljajo vnetja in degenerativne spremembe na enem ali več sklepih, zraščanje vretenc (spondiloza), napetosti v mišicah ter izguba mišične mase.
Kakšni so simptomi bolečin v hrbtenici?
Velikokrat težko ločimo med težavami s hrbtenico in z okončinami, saj se simptomi med seboj zelo podobni ter se med seboj tudi prepletajo v smislu, da gre hkrati za težave na področju okončin in hrbtenice. To je še posebej pogosto pri kroničnih šepanjih oz. kroničnih težavah z gibanjem, kjer se bolečina v nekem sklepu sčasoma zaradi spremembe gibanja prenese v hrbtenico in tudi na druge sklepe. To se na primer pojavlja pri ti. starostnih težavah, ki niso nič drugega, kakor nakopičene blokade (motnje v gibljivosti v sklepov, vretenc, vezi, mišic in fascij), ki se razširijo po celem telesu in tako otežijo gibanje in povzročajo bolečine.
Težave, povezane s hrbtenico, se največkrat izrazijo na naslednje načine:
- težko vstajanje, dolgo pripravljanje na skok v avto ali na kavč,
- težave pri hoji po stopnicah,
- psi postanejo počasni na sprehodu ali želijo krajšati sprehod,
- več počivajo, manj vstajajo (nam ne sledijo po stanovanju),
- težko stojijo na eni nogi, ko jim brišemo tačke,
- dotik na hrbtenici je neprijeten – se odmaknejo, mišice jim trzajo, ko jih češemo ali božamo,
- psi drsajo s taco po tleh (pogosteje na zadnjih nogah, se pa pojavlja tudi na prednji nogi), zanaša jih,
- vidimo, da izgubljajo na mišicah (zadaj postajajo »ožji«),
- hrbtenica je uleknjena ali še pogosteje drža postane zgrbljena,
- gibanje je bolj togo in se spremeni (kamelja hoja, odpor do teka ali »galopa«),
- spremeni se položaj ležanja (pes ne leži več na boku ali na hrbtu, glavo postavlja le še v določen položaj,
- lahko pride do paralize (zadnje noge ne delujejo več) – te se lahko pojavijo tudi nenadoma – med gibanjem na prostem ali ko kuža vstane in ga »useka« v hrbtu,
- pri težavah z vratom opazimo tudi težko sklanjanje – kuža cvili ko se skloni nad posodo s hrano ali vodo, noče dvigniti glave, težko se obrača v eno ali obe strani.
Poudarjam, da so nekateri simptomi zelo podobni poškodbam drugih sklepov, zato naj diagnozo oz. izvor težav ugotavlja strokovnjak.
Težave z gibanjem lahko izzovejo tudi različna nevrološka obolenja, ki niso vezana na kostno-mišične strukture. V teh primerih je seveda pristop k zdravljenju drugačen, saj ne gre za motnje v gibljivosti vretenc/vezi/mišic/fascij, ampak za motnje v prenosu živčnih impulzov, v delovanju ravnotežnega organa oziroma v drugih anomalijah.
Hrbtenica je več kot le skupek vretenc
Tako kakor vsi anatomski deli v telesu je tudi hrbtenica del celote, ki mora delovati skladno. Zato nanjo ne moremo gledati zgolj kot na skupek vretenc ali na skupek mišic; gre za celoto različnih tkiv, od katerih vsako opravlja svojo pomembno vlogo.
Pasja hrbtenica se sestoji iz 5 osnovnih delov:
- vratna hrbtenica: sestoji iz 7 vratnih vretenc,
- prsna hrbtenica: sestoji iz 13 prsnih vretenc, ki so povezana z rebri,
- ledvena hrbtenica: sestoji iz 7 ledvenih vretenc,
- križnica: gre za 3 med seboj zraščena križna vretenca, tesno je povezana z medenico in tako omogoča prenos sil preko hrbta na zadnje okončine in obratno,
- rep: različno število vretenc, ki so prav tako pomembna, saj jih mišice povezujejo s križem in ledveno hrbtenico.
Določeni predeli hrbtenice so zaradi svoje značilne gibljivosti še posebej dovzetni za preobremenitve in poškodbe. To so mesta med zatiljem in prvim vratnim vretencem (atlasom), med zadnjim vratnim in prvim ledvenim vretencem, zadnja prsna vretenca ter križnica. Postavitev vretenc v teh predelih že naravno omejuje gibljivost in tako poveča sile na ta področja. Na teh delih tako tudi najpogosteje opažam napetosti, poškodbe, začetne tvorbe mostičkov in pa hernije.
Hrbtenica pa ne sestoji zgolj iz vretenc!
Skozi kanal, ki ga tvorijo vretenca, poteka hrbtenjača, iz nje pa med posameznimi vretenci izhajajo pomembni živci. Vretenca učvrščujejo številne vezi in medvretenčne ploščice. Slednje ohranjajo napetost in razmik med vretenci ter omogočajo pravilen prenos sil. Na vsako vretence se pričvrščujejo tudi številne mišice, ki potekajo v vse smeri po telesu in hrbtenico povezujejo z glavo, trupom prednjimi ter zadnjimi nogami. Poleg tega pa notranji spodnji del hrbtenice služi kot opora za številne notranje organe. Nenazadnje je med hrbtenico in prsnim košem razpeta tudi trebušna prepona, ki skupaj z medrebrnimi in ostalimi mišicami omogoča dihanje ter stimulira delo organov trebušne votline. Tako so vzroki za bolečine v hrbtenici ter posledice blokad v hrbtenici lahko zelo vsestranski.
Poškodbe in zamiki vretenc pri psih
Mehanizem razvoja poškodb in zamikov vretenc je podoben kot pri ostalih sklepih. Tudi vretenca so med seboj namreč povezana z zelo majhnimi, facetnimi sklepi, ki ne delujejo nič drugače kakor ostali sklepi v telesu. Imajo namreč svojo sinovialno tekočino ter sklepno ovojnico, lahko postanejo slabše gibljivi, vneti in boleči.
Kadar se hrbtne mišice preobremenijo, ne zmorejo več služiti kot opora in prenosnik sil preko hrbtenice. V mišicah se pojavijo napetosti, vnetja, poškodujejo se mišična vlakna – mišica postane toga, in boleča ter ne zmore več opravljati svoje funkcije. Medvretenčne vezi morajo tako prevzeti večje breme in lahko ob nadaljevanju preobremenitve popustijo, s tem se poruši pravilna napetost v hrbtenici in vretence se lahko zamakne, medvretenčni sklep se poškoduje, vname, postane slabo gibljiv, medvretenčna ploščica zdrsne ali pa se poškodujejo nasadišča vezi. Zaradi slabše gibljivosti posameznih vretenc se sproži začaran krog – slaba gibljivost enega vretenca zaradi verižne povezave vpliva tudi na ostala vretenca. Težave se prenašajo vzdolž hrbtenice.
Ob nadaljevanju lahko pride do draženja ali ukleščenja živcev, ki izhajajo v prizadetem predelu. Na mestu poškodbe vezi in sklepov se lahko začne kopičiti kalcij, s katerim telo želi učvrstiti prizadet predel.
S sproščanjem preobremenjenih in prenapetih mišic, blagimi pritiski na vretenca ter raztezanjem in sproščanjem fascij, lahko z osteopatskimi prijemi prekinemo to verigo težav in ponovno vzpostavimo gibljivost ter pravilnejši prenos sil preko hrbtenice. S tem se zmanjša bolečina, olajša gibanje in prepreči nadaljnje poškodbe.
Nevarnost blokad in drugih protibolečinskih sredstev
Pri hudi akutni bolečini moramo vsekakor hitro ukrepati. O tem ni dvoma, zato v teh situacijah naredimo vse, da preprečimo bolečino in nadaljnji stres. Vendar pa se moramo zavedati, da blokade ter druga protibolečinska sredstva, aplicirana v hrbtenico, sicer sprostijo bolečino, po mojih izkušnjah pa ne rešijo samega vzroka za nastanek težav. Gre za lokalen učinek, ki ne upošteva celotnega mehanizma delovanja hrbtenice.
Tako določeni deli ostanejo slabše gibljivi, mišice še vedno delujejo nesinhrono in verjetnost za izbruh težave ostaja, ali se celo poveča, saj smo zgolj utišali bolečino in tako se pes neovirano giblje naprej, težava pa se poglablja. Zato se pogosto zgodi, da se bolečina čez čas ponovi in se ponavlja, dokler blokada ni več mogoča oz. dokler ne pride do raztrganin, hudih zdrsov medvretenčnih diskov ter drugih obsežnih poškodb, ki zahtevajo kirurško zdravljenje. V najslabšem primeru pa popolno okrevanje ni več možno.
Vsako bolečino v hrbtenici moramo zato obravnavati resno in celostno. Ne smemo se prehitro zadovoljiti s hitrim učinkom protibolečinske terapije, ampak je treba razmisliti, zakaj je do težave prišlo in kako lahko dolgoročno preprečimo hujše posledice.
Kako lahko preprečimo in odpravimo težave?
S pomočjo osteopatske terapije sem pomagala že številnim psom in tudi kadar je šlo za starostne degenerativne spremembe, je napredek po terapiji večinoma očiten. Zaradi sprostitve blokad na mišicah, fascijah, vezeh in sklepih, ki so prevzemali preveliko breme, zaradi nepravilnega gibanja in različnih poškodb ter vnetji, se psi začnejo ponovno bolj lahkotno gibati. Prenos sil preko hrbtenice postane bolj tekoč, pravilnejši, hrbet začne zopet nihati in tako se bolečina zmanjša tudi na najbolj problematičnih delih. Zato je osteopatska terapija vsekakor koristna, tako pri starejših kakor pri mlajših psih, ki imajo probleme s hrbtenico. Terapija se je izkazala za učinkovito tako pri akutnih kot tudi pri kroničnih težavah.
Vendar pa nikoli ne gre brez sodelovanja skrbnika psa. Skrbniki vsak dan preživite s svojimi psi veliko časa, opazujete jih ter lahko vplivate na njihovo gibanje. S tem lahko pomagate preprečiti razvoj poškodb hrbtenice ali pa izboljšati rehabilitacijo.
Kaj lahko naredi čisto vsak pasji skrbnik?
Opazovanje psa: kako se giblje, kako vstane, kako se uleže in kako sedi? Razmislimo, kakšno aktivnost je imel, preden smo opazili spremembo, in kako dolgo se sprememba že pojavlja. Tako lahko ukrepamo, preden bo bolečina tako očitna, da je ne bo mogel nihče več spregledati.
Pes je redkokdaj »len«: odpor do skoka v avto, počasnejše gibanje, upiranje pri brisanju tac (še posebej, če bolj nerad da eno taco v primerjavi z drugimi) … običajno niso znaki lenobe in uporništva ampak bistveno pogosteje znak, da psu pri določenih gibih postane nelagodno – ga boli ali mu je težko. Tudi če sicer za palico ali žogico normalno šiba in se z drugimi psi normalno igra imejte v mislih, da je tukaj vključen nagon in da so ostali čuti pri tem lahko zavrti. Zato to še ni indikacija, da je s psom vse OK.
Aktivnost: za zdravo gibanje hrbtenice je pomembna predvsem aktivnost v obliki sproščenega gibanja v naravi z noskom bolj pri tleh, s sproščenim vratom in glavo. Takrat se sile res lepo prenašajo po hrbtenici, hrbtenica se razteguje in gibanje okončin je lahkotnejše. Tak je lahko tudi zmeren tek, pri katerem je kuža osredotočen bolj naprej ali na tla in ne z glavo obrnjen proti nam. Tega gibanja naj ima kuža čim več, vsekakor pa bistveno več, kakor gibanja, ki je bolj eksplozivno, ponavljajoče in kjer se izvaja neka »prisilna« drža. Pri metanju palic, žogic, frizbija, agilitiju, vajah poslušnosti, IPO treningu itd., gre predvsem za eksplozivne gibe.
Tovrstne aktivnosti stimulirajo napetost v telesu in povečajo stres. Zato je potrebno tovrstno gibanje uravnovesiti z bolj sproščenim, aerobnim gibanjem – nekateri psi potrebujejo tek, drugim je dovolj da se sprostijo že sprehod po naravi (odvisno od pasme, fizične pripravljenosti in »poklica« psa). Še posebna previdnost je potrebna pri psih, ki so po naravi bolj aktivni in se zelo težko »utrudijo«. Takrat moramo biti mi tisti, ki jih znamo umirjati in spočiti, jih umakniti iz igre, sicer sami sebe »prekurijo« in povzročijo poškodbe mišic, ki kasneje vodijo v težave s sklepi in hrbtenico.
Metanje žogic, palic, storžev itd. je zelo pogost vzrok za akutne poškodbe ali za kronične težave in mora bit zelo omejeno, še bolje pa je, da najdemo druge načine stimulacije psa.
Umirjanje in počitek naj bosta del vsakdana: Če se težko umiri, moramo pospraviti vse igrače – še posebej tiste, za katere je navajen, da mu jih mečemo in ga naučiti, da se spočije. Preutrujen, hiperaktiven pes se namreč ne bo odzval s počitkom, ampak bo postal še bolj nervozen in še bolj aktiven, zato ga moramo iz aktivnosti umakniti mi. Šele ko ne bo več motenj, se bo lahko sprostil in spočil. O tem kako zelo energičnega psa navaditi na umirjanje in počitek boste največ izvedeli od strokovnjakov s področja vedenja psov, svetovali pa vam bodo tudi, kako zaposliti psa, brez da bi pri tem pretiravali z gibanjem. To je koristno, tudi ko imamo poškodovanega psa, ki mu moramo gibanje omejevati.
Starost prinaša svoje omejitve: Pri starejših psih se moramo zavedati, da je njihovo telo bolj togo, elastičnost se izgublja in da je občutek lahko tak, kakor da bi mi zjutraj, ko smo vstali iz postelje tako v hipu naredili šprint. Morda ste že poizkusili – hitri gibi po vstajanju iz kavča ali ležišča – hitro se zgodi da začutimo kako zbadanje v sklepu ali mišici. Enako velja za psa, ki na primer po dolgem času pride na sneg in se vede kot mladič, mi pa mu 1 uro (ali pol ure) mečemo palice. Njegovo telo se na to ne more več prilagoditi tako kot telo mlajšega psa, fizična zmogljivost je običajno manjša. Nemalokrat se potem zgodi, da kuža naslednji dan ali še isti večer težje vstaja, šepa, se težko giblje ali pa so posledice celo hujše.
Svoboda. Morda ste že opazili, da nekateri psi na povodcu hodijo drugače, saj se morajo stalno prilagajati našemu tempu in našemu načinu gibanja. Zato je njihovo gibanje bolj zakrčeno, drugačno, kot če se gibljejo prosto. Prosto gibanje je tako pomemben del sproščenega sprehoda. Kadar psa ne moremo spustiti iz vrvice, naj bo vrv res dolga, da psu omogoči vsaj malo »svobode«, da lahko razvije svoje naravno gibanje, da lahko raziskuje ter da ne čuti stalnega cukanja in vlečenja ali pa poiščemo ograjena mesta, kjer se bo pes lahko vsaj malo svobodno razgibal. Če je zaradi poškodbe strokovnjak predpisal nadzorovano gibanje na povodcu, moramo to seveda upoštevati. Takrat psu ne moremo dopustiti povsem prostega gibanja, saj bi se ob pretiravanju lahko dodatno poškodoval.
Nedrseča podlaga. Pride prav še posebej, ko so težave na sklepih in hrbtenici že izražene. Takrat nedrseča podlaga močno olajša leganje in vstajanje. Pretirano zdrsavanje pa je škodljivo tudi za zdravega psa – zato naj pes ne divja po drsečem stanovanju (ploščice, parket, laminat itd.). Naučimo ga, da se po stanovanju giba počasi in ga ne spodbujajmo pri igri in norenju. To naj bo prihranjeno za zunaj ali vsaj omejeno na nedrsečo podlago (velik tepih npr.).
Različni tereni. Gibanje po različnih terenih pri zdravih psih krepi mišice in sklepe, saj se telo navadi na najrazličnejše podlage, s tem se krepijo vezi in mišice.
Razvojne težave, nepravilna drža in stoja. Vse to vpliva tudi na hrbtenico, zato je pri psih z različnimi razvojnimi obolenji sklepov (displazije) in pri nepravilnih stojah dobro vsake toliko preveriti tudi stanje tkiv v hrbtenici da se ohranja čim bolj optimalno ravnovesje, ki preprečuje izbruh poškodb. Običajno je to možno ugotoviti s strokovni pregledom – tipanjem bolečih mest, preverjanjem gibljivosti vretenc in drugih sklepov.
Prekomerna telesna teža – seveda ovira in otežuje delo hrbtenici. Zato naj pes ohranja primerno telesno težo, paziti pa je potrebno tudi, da pes uživa dovolj tekočine. Nekateri psi premalo pijejo, še posebej v kombinaciji s suho hrano.
Ali so vzroki lahko tudi drugje?
Druga obolenja prav tako šibijo hrbtenico in druge sklepe, zato je včasih potrebna dodatna diagnostika, da najdemo globlji vzrok bolezni. Včasih gre lahko za obremenitev s klopnimi boleznimi, kopičenje toksinov v telesu, črevesna obolenja ali obolenja drugih organov. Običajno na tovrstne težave posumim, kadar se pes slabo odzove na osteopatsko terapijo ali pa se težave, kljub uspešni terapiji in upoštevanju vseh navodil, stalno javljajo. Vzroki so včasih lahko tudi v psihičnih težavah – morda je pes zelo plašen, hitro podvržen stresu, kar poveča napetosti v mišicah.
Za epilog
Kot vidite, je telo resnično kompleksen sistem, ki je podvržen najrazličnejšim vplivom. Hrbtenica je del tega sistema in tako ni nikakršna izjema. Vendar pa ravno zaradi dejstva, da je hrbtenica sestavljena iz toliko različnih struktur, ki se med seboj podpirajo, ob spoznanju da ima pes težave s hrbtenico, ne gre takoj obupati. Tudi kadar se hrbtenica zrašča, kadar se je ukleščil živec ali je prišlo do bolezni medvretenčnega diska (zdrs npr.). Ravno zaradi sodelovanja številnih struktur v hrbtenici vedno obstaja možnost, da bo s pravilnim pristopom in s sproščanjem teh preobremenjenih podpornih tkiv v hrbtenici gibanje za psa postalo ponovno lažje in da bo kljub vidnim spremembam na kosteh še lahko veselo opravil kak sprehod in vas prišel nadzorovat v kuhinjo.
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Špela Suhač, dr. vet. med
- Starost in težave s hrbtenico pri psih - 16 oktobra, 2018
- Sterilizacija in kastracija – celostni pogled - 19 decembra, 2017
- Zakaj vaš pes šepa? - 5 septembra, 2017
Dodaj odgovor