Zadnjič mi je kolegica Mojca (in ambasadorka ZHP-ja) povedala, da imam enako diagnozo kot ona – sem pasjecentrična. Prepričana sem, da nisva edini s to »težavo«, je pa to definitivno diagnoza, ki terja širšo opredelitev. Če nič drugega pa zato, da nam bo v življenju lažje in bomo končno ugotovili, da nismo edini 🙂
Kako veš, da si pasjecentričen?
Če boste ob branju zavijali z očmi, definitivno niste pasjecentrični. Če pa boste vmes ugotovili, da imate v svoji družini pasjecentrika, ki mu ni pomoči, pa si zapomnite, da je družbeno gledano pasjecentričnost definitivno boljša težava kot egocentričnost!
Privzeta nastavitev pasjecentrikov: »za mojega psa samo najboljše«
Ker našemu psu manjka samo še to, da bi govoril (razume nas itak vse), si pasjecentriki niti v sanjah ne predstavljamo, da bi bilo za našega psa dobro nekaj, kar je (pod)povprečno. Za psa smo pripravljeni odšteti vse in še več, pa naj bo to drugim prav ali ne. Če jaz mislim, da je tako prav, potem verjetno je, a ne?
Seveda so mi tudi že rekli, da pretiravam. Odgovorila sem jim s takim pogledom, za katerega bi naše Ministrstvo za obrambo definitivno zahtevalo orožni list. Jaz? Pretiravam? #zamojegapsasegre
Pa so ostali tiho (in si verjetno mislili svoje) – jaz pa tudi.
+2000 fotk psa na telefonu
Pasjecentriki radi fotografiramo naše pse: ko se zbudijo, ko gredo spat, ko spijo v smešnem položaju in se postavijo v tako pozo, kjer izgledajo zelo bogi, čeprav niso (razen, če jih naša pasjecentričnost obremenjuje?!).
Potem so tukaj še fotke z drugimi pasjimi prijatelji, pa take, ko lovijo žogico, nosijo v gobcu palico, jedo priboljške, večerjo ali pa jim jezik visi z gobca malo drugače kot včeraj, ampak dovolj, da mi opazimo razliko.
Fotografije seveda redno objavljamo na socialnih omrežjih, skrbno obrezane in z ustreznimi filtri, da naši modeli izpadejo v najboljši možni luči. Ko se srečamo z drugimi pasjecentriki, si kažemo fotografije, se hihitamo in vzdihujemo ooooooo, kako je kjut. To lahko traja več ur, saj moramo potem pogledati še videoposnetke naših psov.
Pasjecentriki verjamemo, da psov NIKOLI ne more biti preveč
Če bi le lahko, bi doma imeli (še) več psov. Ker pa to ni vedno možno – domači nam običajno ne pustijo, da bi imeli še enega psa, ker en bi postal še en, in še en (ah, neeeeeee!) … – primanjkljaj kompenziramo kot vemo, znamo in zmoremo: prtički na tačke, copate na kužke, pižama na kužke in srčke, skodelica za kavo z napisom, ki ga razumemo samo pasjeljubci.
Pri tem smo še posebej srečni, če nam uspe najti take kužke, ki so vsaj približno podobni pasmi/vrsti, ki jo imamo doma. To, da imamo na ozadju in ohranjevalniku zaslona na računalniku, tablici in telefonu našega psa, pa verjetno ni treba posebej razlagati.
Ja, pasjecentriki obožujemo vse, kar je povezano s psi in najraje bi na ves glas nahrulili vse, ki ne marajo našega psa. Ob posebnih priložnosti si zato oblečemo majico, ki to naredi namesto nas, da ja kdo ne bi rekel, da smo nekulturni.
Zdravstveno stanje psa je pod stalno kontrolo
Praktično nemogoče je, da bi pasjecentrikom zdravstveno stanje psa ušlo izpod kontrole. Pozorni postanemo že ob najmanjši spremembi v načinu hoje, kaj šele vedenju.
Dovolj je že, da nas pes en dan pogleda malo drugače kot običajno, pa že hitimo opravljati domač zdravniški pregled, kaj šele, če na psu zatipamo bulico. Ne bulo – bulico, bula se pri pasjecentrikih razen v ekstremnno žalostnih primerih niti ne more razviti …
Seveda je potem čas za paniko, ah, kaj paniko, čas je alarm najvišje stopnje. Kot zakleto bulico seveda najdeš zvečer, ko tvoj vet že davno ne dela ali pa v soboto popoldan, ko se ti zdi, da je do ponedeljka še najmanj 100 let.
In ko končno mine teh »100 let« in prideš do veta, ki ti pove, da ne, to ni rak in ne, pes ne umira, ampak se je samo zamašila lojnica.
No, kaj – lahko pa bi bilo kaj hujšega, ker nikoli se ne ve, a ne? Če bi bilo treba, gremo pasjecentriki tudi v Avstrijo po diagnozo, zdravila ali 7. mnenje. Pfffff, to je pa res piece of cake!
Pasjecentriki ne moremo trezno mimo mladičev
Pasjecentriki se le stežka upremo skušnjavi, da bi šli mrtvo hladno mimo nebogljenega pasjega mladička, pa čeprav je ta s skrbnikom na drugi strani ceste. Če res ne gre drugače (ker se zavedamo, da ni korektno mrcvariti mladičev samo zato, ker se nam to zdi fino), spustimo vsaj en piskajoč iiiiiiii, kako je lep. OK, zelo verjetno je ta iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii zelo dolg in zelo piskajoč.
Modri ljudje so nas včasih še modro opozorili, da se bo to z leti spremenilo in bomo zlasti ženske drugače začele gledati na pasje mladiče (saj veste, kaj mislim) kar lahko neizpodbitno potrdim – čedalje težje grem mimo puhastega psa brez da bi v sebi kričala »imelaaaaaaaaaaaa, zdaaaaaaaaj, še enegaaaaaaaaaa«, kosmatega in pasjega, seveda.
Rešitev?
Uradna medicina diagnoze seveda ne priznava, kaj šele, da bi bilo na voljo kakšno posebno zdravljenje.
Lahko pa se po pomoč zatečemo h komplementarnim metodam zdravljenja, zlasti k homeopatiji, ki pravi, da se podobno zdravi s podobnim, čeprav ozdraveli verjetno nikoli ne bomo. Se pa bomo prav gotovo počutili veliko bolje, če se bomo začeli intenzivno družiti z ostalimi pasjecentriki, kjer bomo razumljeni. Tisti z blažjo obliko se nam lahko že zdaj pridružite v našem klubu.
Za tiste z najbolj hudimi oblikami pa je verjetno res najbolje, da si omislijo še enega psa, če nič drugega pa zato, da bo prvi vsaj malo razbremenjen 🙂
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Dodaj odgovor