Žalovanje za psom ne bi smelo biti tabu tema

Ko nas zapusti nekdo, ki nam je blizu, boli, pa naj gre za človeka ali žival. Ta izguba včasih še bolj boli kot izguba sočloveka, čeprav si le redki to upajo priznati na glas. Žalovanje za psom (ali drugo živaljo) je še vedno nekakšna tabu tema in čeprav se okolica obnaša razumevajoče, nas v resnici razumejo samo redki.

Zakaj izguba psa včasih boli bolj kot izguba sočloveka?

Življenje, ki ga živimo, je tesno povezano in do neke zdrave mere prilagojeno psu: redni sprehodi, hranjenje, daljši vikend izleti ali različne dejavnosti (športi …) so pomemben del našega vsakdana. A ko izgubimo psa, se praktično čez noč spremenijo tudi naše dnevne rutine, navade, ki smo jih skupaj z našim psom ali za našega psa opravljali več let zapored.

Dom kar naenkrat postane boleč opomnik izgube: na tleh pasje igrače, na hodniku povodec, v kuhinji prazna skleda, v košari pa kup njegovih dlak. Večkrat na dan pomisliš, da moraš peljati psa na sprehod, mu dati zdravila ali pripraviti večerjo, a že v naslednjem trenutku te dobesedno zaboli srce, ker se spomniš, da psa več ni, zato ga ni treba peljati na sprehod, mu dati zdravil ali pripraviti večerje.

Da je vse skupaj še hujše, se ti včasih zdi, da ga slišiš, ko stopiclja na hodniku, da praska po vratih ali pa imaš občutek, da leži v košari. Vse to je popolnoma normalno.

Potem je pa tukaj še tisti grozen občutek, ko stopiš v stanovanje in čakaš, da z mahajočim repom prileti k tebi in te pozdravi, a se v istem trenutku zaveš, da se to nikoli več ne bo zgodilo, saj se zdaj podi za srečo na drugi strani mavrice.

Živali nam dajejo samo brezpogojno ljubezen

Odnosi z drugimi soljudmi so bistveno bolj kompleksni, pogojeni in le redki so tisti, ki so tako vpeti v naš vsakdan ter na nek način tudi odvisni od nas. Psi nas ne sodijo in vse, kar so nam sposobni dati, je brezpogojna ljubezen; ko se poslovimo od psa, se poslovimo od zaveznika, nekoga, ki nas je videl v dobrem in slabem. Popolnoma normalno je, da v sebi začutimo praznino in ta občutek nima roka trajanja, je popolnoma subjektiven

Poleg tega je pes tiha priča našega življenja – samo pomislite, koliko sta skupaj doživela in preživela! Z njegovo smrtjo se na nek način zaključi tudi poglavje v našem življenju. Nenazadnje pa smo bili s psom tim – in izgubiti člana v ekipi je pač hudo.

Ob smrti psa lahko na dan privrejo nerazešena žalovanja in izgube, ki jih nismo nikoli preboleli, kar je lahko vzrok za to, da je žalovanje za psom še toliko bolj boleče.

Prav zaradi vsega tega izjemno boli, ko želi nekdo žalovanje za psom zreducirati na preprosto rešitev, da si omisliš novega psa ali pa pogovor zaključi s tem, da zdaj pa že malo pretiravaš, ker je to itak bil samo pes.

Kaj še dodatno oteži izgubo psa in žalovanje?

Občutek krivde, zlasti ob evtanaziji. Čeprav se vsi tolažimo, da z evtanazijo živali prišparamo veliko trpljenja, kar na nekakšen samosvojstven in krut način drži, se v tistem trenutku odločitve skrbniki živali počutimo obupno. Dobesedno mi postanemo tisti, ki izberemo dan in uro smrti naše živali, našega najboljšega prijatelja, nekoga, za katerega smo toliko let skrbeli, on pa nam je stal ob strani.

Ko psa pelješ na evtanazijo, se počutiš kot največji izdajalec (čeprav globoko v sebi veš, da to ni res). Ne poznam nikogar, ki je dal uspavati psa in se ob tem ni vprašal, ali je to res prava odločitev, ali je res šlo na slabše, predvsem pa – ali je bil to res pravi čas, bi lahko še kaj naredili?

Potem so tukaj še okoliščine smrti. Nenadne in nepričakovane smrti bolijo toliko bolj kot tiste, ki jih v sebi pričakujemo dlje časa in jih na subtilen način tudi ponotranjimo. Kaj bi se zgodilo, če bi v tisti situaciji ravnali drugače – če bi šli prej do veterinarja ali pa če bi šli na sprehod po drugi poti, kjer se to ne bi moglo zgoditi in bi pes bil danes še z nami? Grozna vprašanja, na katera nikoli v življenju ne bomo dobili odgovorov.

Potem podoživljamo zadnje dni, tedne in mesece ter se sprašujemo, kaj vse bi lahko še naredili drugače, očitamo si tiste situacije, ko se nam ni dalo na sprehod ali pa smo sprehod s psom opravili bolj na hitro, ker smo imeli v službi toliko dela, smo psa malo zapostavili, ker smo itak mislili, da bo prihodnji teden drugače ….

Kaj pa lahko naredimo, da bo žalovanje za psom lažje?

Najdimo nekoga, ki nam je pripravljen prisluhniti brez obsojanja in zares razume agonijo ob izgubi živali. V spomin na našega pokojnega pasjega prijatelja na vrtu zasadimo rožo ali drevo, morda potrosimo cvetje po najljubših skritih sprehajalnih poteh. Spomnimo se lepih trenutkov, uredimo fotoalbum in se ne obremenjujmo s tem kdaj je pravi čas, da pospravimo njegovo posteljo, igrače … ko bo, bomo to začutili.

Tudi po novega psa pojdimo takrat, ko začutimo, da je to prav. Kdaj bo to pa veste samo vi sami – lahko je že čez 14 dni ali čez pol leta. Ni pravila.

Ko vzamete novega psa, pa ne imejte slabe slabe vesti.

In zapomnite si – ne glede na to, kako grozno boli, čas celi rane. Nov pes bo prinesel nove izzive, novo srečo in bo ponovno napolnil prostor z ljubeznijo. Vaš kuža tam zgoraj pa bo pomirjen, ker imate na Zemlji spet nekoga, ki skrbi za vas <3

Preberite še: kako se posloviti od psa?

• O avtorju
• Zadnje objave

Sledi Lena Gregorčič:

Lena Gregorčič

Začelo se je s preprostim vprašanjem: če procesirana hrana za pse ni dobra za nas, zakaj je potem zdrava za naše pse? Končalo pa se je tako, da je ZHP že 5. leto največja info točka za vse pasje skrbnike, ki jih zanimajo drugačne rešitve :)

Latest posts from Lena Gregorčič

• Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
• Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
• Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024