»Zoofamankogon… Kaj že?« me pogosto vprašajo prijatelji in znanci, ko beseda kdaj nanese na tako imenovane alternativne terapije za domače živali.
Zoofarmakognozija, dolga, težko izgovorljiva beseda, ki po domače pomeni samozdravljenje živali. Živali se zatekajo k pomoči iz narave že od vekomaj, vendar smo ljudje šele v zadnjih desetletjih znova začeli sistematično opazovati obnašanje živali, ki kaže, da živali določenih snovi ne uživajo izključno iz prehranskega vidika, ampak tudi zdravstvenega. Vendar če se ozremo v preteklost, lahko rečemo, da je tradicionalna naravna medicina globoko zakoreninjena tudi v živalskem svetu. Mnoge staroselske kulture so se z opazovanjem živali in njihove izbire rastlin naučile naravnega zdravljenja.
Kaj je zoofarmakognozija in kako zgleda v praksi?
Če skočimo iz daljne preteklosti v sedanjost oziroma le nekaj desetletij nazaj, pa so sredi osemdesetih let preteklega stoletja naredili prve korake na področju zoofarmakognozije, ko so opazovali šimpanze, ki so iskali in jedli rastline, ki zanje skoraj niso imele prehranske vrednosti. Z analizo blata so ugotovili, da so bile živali močno okužene z zajedavci. Obolele živali so izbrale rastlino, ki je med lokalnim prebivalstvom znana kot izjemno strupena, vendar jo ti uporabljajo za zdravljenje malarijske vročice in griže, ki jo povzročajo amebe. Kljub izjemno grenkemu okusu je obolela žival 20 minut grizljala in sesala koščico sadeža te rastline, nato pa preostali del dneva počivala in bila naslednji dan že občutno boljša. Ko so raziskovalci analizirali kemijsko sestavo soka koščice so ugotovili, da vsebuje snovi, ki delujejo proti parazitom. Tako je dr. Eloy Rodriguez, biokemik z univerze Cornell v ZDA, ki je sodeloval v teh raziskavah, ustvaril skovanko »zoofarmakognozija« iz grških besed zoion, ki pomeni žival, pharmaikon, ki pomeni zdravilo, in gnosis, ki pomeni znanje.
Nadaljnje raziskave in opazovanja potrjujejo tezo, da je v živalskem svetu samozdravljenje pogosto prisotno tako med divjimi kot domačimi živalmi, med drugim pri papigah, medvedih, zajcih, jaguarjih, tigrih, ovcah, psih, mačkah, konjih, glodavcih, gosenicah … V spodnjem videu si lahko pogledate, kako are jedo glino:
Že skrbniki psov vedo, da njihovi kužki med sprehodom jedo travo, tisti bolj pozorni pa lahko tudi opazijo, da psi vsakič ne izberejo iste vrste trave, ampak različno. Da potem včasih bruhajo, včasih pa tudi ne. Kdaj iz kakšne luže, polne alg, pijejo vodo, čeprav je drugače običajno ne bi. Marsikdo je tudi že opazil, da se njegova mačka valja po določenih rastlinah. Mačke z valjanjem namreč določeno rastlino pomečkajo, pri čemer se izloči eterično olje, ki ga nanesejo na dlako. V divjini lahko živali same poiščejo snovi, tako imenovane sekundarne metabolite, ki jih potrebujejo za zdravljenje oziroma preprečevanje bolezni. Te snovi se nahajajo v različnih glinah, algah in rastlinah ter njihovih eteričnih oljih.
Primeri samozdravljenja pri različnih živalih
Kaj potem preostane živalim, ki nimajo dostopa do naravnega okolja, ki živijo v živalskih vrtovih, v naravnih parkih, na farmah, kmetijah ali urbanem okolju?
V teh primerih nastopi aplikativna zoofarmakognozija, s katero živalim omogočimo, da same izberejo sredstvo, ki ga v tistem trenutku potrebujejo.
Razpon teh sredstev je velik in ga lahko razdelimo na dve večji skupini, na sredstva s povečano prehransko vrednostjo (običajna hrana, prehranski praški – npr. šipek v prahu) in na sredstva s povečano zdravilno vrednostjo (suha zelišča, macerirana olja, gline, eterična olja).
Žival hrano jé, dokler njene potrebe niso pokrite, medtem ko zdravilne in prehranske izvlečke izbere le takrat, ko jo pritegnejo z vonjem ali okusom, in jih zavrne, ko se njihov vonj ali okus spremeni, kar je običajno takrat, ko žival določenega sredstva ne potrebuje več.
Zanimiv poskus smo naredili kar med predavanjem o zoofarmakognoziji, ko nam je predavateljica ponudila, da povohamo in poskusimo mleto korenino sladkega korena. Nekaterim je bil vonj in okus zelo dober, druge je odbijal. Lahko bi rekli, da je šlo za osebni okus vsakega posameznika, lahko pa tudi za to, da je naše telo prepoznalo ali zdravilne snovi iz sladkega telesa v tistem trenutku potrebujemo ali ne. Podobno se dogaja tudi med terapijami. Še posebej pri delu z eteričnimi olji. Enkrat nam lahko eterično olje diši in se ga kar ne moremo navonjati, že čez dan ali dva pa se nam bo zdelo najbolj smrdeče in odbijajoče. To, da nam nekaj diši ali ne, nam povedo olfaktorni receptorji, ki jih imamo ljudje 10 milijonov. Zanje je odgovornih kar 339 genov, od katerih so številni nedelujoči in receptorjev ne prepoznajo več, vendar so jih nekoč v naši davni preteklosti. Zajci na primer imajo 50 milijonov receptorjev, psi pa kar 278 milijonov receptorjev, ki jih kodira 872 genov in ki psu pomagajo prepoznavati vonje. Lahko rečemo, da imajo psi neverjeten vonj in ko se pes zavestno odloči, da bo povonjal določeno vonjavo, to ni zaradi radovednosti, temveč zato, ker jo potrebuje.
Kaj se zgodi, ko žival določeno snov ali eterično olje povonja ali inhalira? Molekule vonja vdihne v pljuča, za katera vemo, da imajo ogromno površino, hkrati pa je membrana, ki ločuje vdihnjen zrak in kri izjemno tenka, zato lahko molekule hitro preidejo v krvni obtok in naprej po telesu. Ta način sprejema snovi v telo je zato izjemno hiter.
Kot smo že omenili, lahko živali snovi tudi zaužijejo ali pa nanesejo na kožo.Psi in konji se pri fizičnih težavah večinoma odločijo, da bodo snovi zaužili, mačke pa to storijo redko oz. snovi zaužijejo v zelo majhnih količinah. Zaužitje snovi je pogosti način samozdravljenja in je tudi v naravi najbolj pogost, če seveda izključimo mačke, ki se po izbranih snoveh najraje valjajo.
Vendar se lahko tudi pri zaužitju živali odločijo med dvema načinoma. Snov lahko pojedo, kar pomeni, da gre skozi želodec in se zaradi tega počasneje absorbira, lahko pa se odločijo za sublingualno uporabo, torej nanos pod jezikom, kjer je absorpcija snovi izjemno hitra, saj je predel pod jezikom močno prekrvavljen. To je še posebej opazno pri konjih. Če določeno snov, običajno v obliki olja, potrebujejo hitro, jo bodo obliznili s spodnjim delom jezika, druge pa bodo obliznili z zgornjim delom. Tako nadzorujejo hitrost absorpcije zdravilnih učinkovin v krvni obtok.
Žival pa se lahko odloči tudi za samozdravljenje prek kože ali kožuha, pri čemer so lahko težave tako zunanje (kožna vnetja, ektoparaziti, rane ipd.), kot notranje (težave s podkožnimi mišicami, organi), lahko potrebuje določen dotik ali zahteva nanos olj, ki pomagajo pri vedenjskih oziroma psihičnih težavah.
Veliko skrbnikov živali v skrbi za svoje ljubljenčke v hrano dodaja raznovrstne dodatke od alg (spiruline, klorele) do raznoraznih zelišč ali morda že narejene mešanice zelišč/superživil/ostalih dodatkov ipd. Seveda so lahko te snovi v določenem trenutku za žival izjemno koristne, vendar svetujem, da jih vedno ponudite v ločeni posodici (vendar ne kovinski). Vaš ljubljenček bo ponujeno vedno pojedel ali povonjal, če bo to potreboval.
Živali si lahko s pomočjo zoofarmakognozije pomagajo tako pri psihičnih kot fizičnih tegobah (npr. agresija, travma, zloraba v preteklosti, strah, šok, pomanjkanje samozavesti, bolečine v sklepih ali mišicah, alergije, srbečica, psoriaza, dermatitisi, vnetja, kolitis, zaprtje, driska, obolenja ušes, oči, dihal, prebavil, sečil …) in vedno jim je treba dovoliti, da same izberejo snov, s katero bodo izvajale samozdravljenje, oziroma če povem drugače, snovi, ki jih žival ni izbrala, ji ne smemo nikoli vsiliti.
Kako poteka terapija zoofarmakognozije?
Sama imam najraje, da žival obiščem na domu, ker se tam počuti varno in običajno tudi bolj sproščeno. Pomembno je, da je v prostoru tišina in da je dovolj velik, da se lahko žival v njem prosto giba. Po spoznavanju sledi pogovor o živali, njenih tegobah itd., iz katerega poskušam izluščiti, kaj bi bilo živali najbolje ponuditi. Snovi ponujamo od tistih, ki delujejo najbolj nežno, npr. hidrolati, prek eteričnih olj (aromaterapija), maceratov (zelišča v olju) do osnovnih surovin (mleta zelišča, cvetni prah, gline itd.). V celotnem postopku žival običajno zelo nazorno pokaže, česa si želi oziroma kaj ji ustreza in kaj ne, pa tudi kako želi to sredstvo uporabiti. Nekatera (sploh eterična olja) samo povonja, druga pa tudi zaužije ali pokaže, da sredstvo nanesemo na kožo. Vse skupaj lahko traja kar nekaj časa, saj gre dejansko za neke vrste pogovor, pri katerem terapevt prepoznava znake, ki mu jih daje žival in se nanje tudi odziva. Se pa tudi zgodi, da kdaj žival ni pri volji za takšno terapijo, kar je tudi v redu.
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Tanja Kresnik
- Menjava dlake – nadloga ali nuja? - 17 oktobra, 2017
- Različne rešitve za pomiritev živali v decembrskem času - 20 decembra, 2016
- Ovratnica ali oprsnica? Dilema ali ne? - 27 avgusta, 2016
Dodaj odgovor